Pogled skozi bolniško okno

Pogled skozi bolniško okno

Medicinske sestre in bratje so motor dobro naoljenega stroja, čigar pogonsko gorivo je ljubezen. Pred dnevi sem prišel domov iz dvotedenske bolniške oskrbe na oddelku za covid-19 Univerzitetne klinike na Golniku. Poklical sem nekatere prijatelje, ki so hudomušno komentirali, da bi bilo bolje, če bi še malo ostal v bolnici. Razumejo, da tam ni ravno prijetno, toda distopična realnost, v kateri je vsak dan sprejetih po deset novih odlokov, je, pravijo, še precej hujša. Zvečer se v strahu odpraviš v posteljo, ker ne veš, kakšne nove omejitve te čakajo jutri.…

Kakšna je pravzaprav današnja realnost

Kakšna je pravzaprav današnja realnost

V duhu današnjega časa, ko požare gasimo z bencinom, se zaradi dima težko vidi realnost, ki je iz dneva v dan vse manj resničnost. Pred dnevi sem se odpravil na pošto, da bi prijateljici poslal knjigo za rojstni dan. To sicer nezahtevno opravilo je kmalu dobilo popolnoma drugačen pomen. Tragikomedija absurda tako kot marsikaj v današnjem času, ko se laž razglaša za resnico, ko je črno postalo belo in ko se suženjstvo razglaša za svobodo. Logični vrhunec dogodkov preteklih trideset let, ko so po vsem svetu bombe utirale pot svobodi…

Vsak izgovor pride prav, tudi covid-19

Vsak izgovor pride prav, tudi covid-19

Za lastno nejevoljo, neaktivnost, slab poslovni ali učni uspeh, družinske prepire in ločitve imamo zdaj idealnega dežurnega krivca. Pred dnevi se je v naši ulici ustavil policijski avtomobil. Iz njega sta izstopila dva policista. Za zavesami okoliških stanovanjskih hiš se je nenadoma zbralo kar veliko gledalcev, ki so vsak po svoje ugibali, po koga sta prišla. Še dobro nista izstopila iz avtomobila, ko si je ena od številnih gospa, ki so stale za zavesami, panično začela natikati masko na obraz. Za vsak primer, kajti covid-19 razmere se spreminjajo iz dneva…

To, da smo zdaj več skupaj, ni slabo

To, da smo zdaj več skupaj, ni slabo

Redki so tisti, ki so ugotovili, da so v tekanju za osebnimi rekordi in poklicnimi priložnostmi, pozabili nase. Na svoje duševno zdravje in osebne vrednote. Po celodnevnem delu v pisarni in več sestankih prek zooma sem se tik pred prazniki odpravil domov, da bi lahko večerjal z otrokoma. Takšne situacije, da sem zvečer zdoma, so sicer redke in se jih v velikem loku izogibam. Otroci hitro rastejo, medtem ko se odrasli še prehitro staramo, zato se trudim biti z njima čim več časa. Iz avtomobila sem na vrhu Jelenovega klanca…

Alkohol in antidepresivi nas ne bodo rešili

Alkohol in antidepresivi nas ne bodo rešili

Sem eden redkih srečnežev, ki jih tašča zalaga z domačo marmelado in vsemi možnimi vloženimi dobrotami, ki rastejo na slovenski zemlji. Rad vem, kaj jem. Pa še privarčujem kakšen evro in sem tako eden izmed številnih Slovencev, ki smo v bankah skupaj privarčevali kar 19 milijard evrov. »Smo res takšni stiskači,« razmišljam v sebi, ko pridno izpraznjene kozarce ponosno tovorim do kontejnerjev za smeti. »Morda, a nase, ali bolje reči vase, še vedno radi damo,« mi odgovori notranji glas, ko pri dvigu pokrova pred seboj zagledam do vrha poln kontejner…

Življenje med strahom in zabavo

Življenje med strahom in zabavo

Panem et circenses, dobesedno »kruha in cirkusa« ali pozneje splošno uveljavljeno in vsem dobro znano frazo »kruha in iger«, je v drugem stoletju zapisal rimski pesnik in oficir Juvenal. Civilizacija je od tistega časa toliko evolvirala in napredovala, da danes živi v njenem objemu. Z njo se je tako poistovetila, da je postala paradigma njenega življenja. Po drugi strani je istočasno postopno potekal proces odmikanja od njenega kritičnega premišljanja tako, da je pomen fraze »kruha in iger« danes popolnoma irelevanten. Zato ni odveč spomniti, da je Juvenal v deseti Satiri…