Z ženo sva ga najela za opremljanje otroške sobe. Vsa dela je zaključil v dveh dneh. Tako, kot se za dobrega mojstra spodobi, mi je obenem zaupal tudi svojo življenjsko zgodbo.
Marko je bil pri svojih štiridesetih nadobuden finančni svetovalec. V 20 letih zaposlitve ni bil nikoli na bolniški. Vsaki stranki je pomagal ustvariti dobiček. Sam si je želel hiše z bazenom. Vsako jutro si jih je pred službo ogledoval na internetu, in ko se je zvečer vozil proti domu, je preračunaval, koliko denarja še potrebuje.
Novica o virusu je prišla kot strela z jasnega. Poklical je vse svoje stranke, ki so mu zatrdile, naj si ne dela skrbi. Kljub temu so po treh tednih vsi odpovedali sodelovanje. Delodajalec ga je obvestil, da mu bodo osebne stvari razkužili in poslali po pošti. Hkrati je prejel še obvestilo o odpovedi in priporočilo za drugo službo. Zvečer je vedno hipoma zaspal, a tokrat ni mogel zatisniti oči. Pomagala niso niti pomirjevala, ki jih je po priporočilu zdravnika jemal zadnjih 10 let.
Nekaj dni po odpovedi je sredi noči slišal jok, ki ni bil njegov. 12-letna Nastja je ležala v postelji in objokana mrmrala nekaj o smrti. Ni našel besed tolažbe, le objem, ki je bil njun prvi od takrat, ko je kot 4-letna punčka padla s kolesa in si odrgnila koleno. Zdelo se mu je, da je teh 8 let minilo kot en dan. Ko se je vrnil v spalnico, je na ženinem obrazu ujel odsev mesečine. Pozabil je že, kako lepa je ženska, v katero se je pred 15 leti zaljubil in ji dvoril. Ta leta so minila, kot bi mignil. Prvič po dolgem času je mirno zaspal.
Naslednje jutro ga je žena poslala v klet po moko in jajca. Zaloge so si priskrbeli že prvi teden izrednega stanja, ko je pol dneva stal v vrsti pred blagajno. Odločila se je, da bo za posebno priložnost naredila torto, saj že 7 let niso kosili skupaj. Enostavno ni bilo časa. Marko je v kleti na vrhnjih policah iskal jajca in se jezil, kam jih je spravil, ko je mimo njegove glave na tla zletela lesena škatla. Po tleh so se raztresle barve in čopiči, in za trenutek se je vrnil v mladost, ko je slikal. Takrat so ga vsi hvalili, tudi akademski slikarji, toda njegovo nadaljnjo pot je začrtal oče, ki mu je rekel, da se »od mazanja ne živi«.
Kosilo je bilo odlično. Z ženo sta tisti dan prvič spregovorila več kot nekaj besed. Zvečer ponovno ni mogel zaspati, vendar tokrat ne zaradi službe. Miru mu niso dali čopiči in barve. Vrnil se je v klet in napel platno.
Vsak dan je slikal po nekaj ur. Po dolgih letih sta se z ženo spet pogovarjala in zavedel se je, da je ponovno ljubi. Skupaj so se igrali družabne igre in peli karaoke. Ponovno so postali družina. Zadnji dan karantene je sliko zaključil.
Sedaj dela kot notranji oblikovalec, v prostem času pa slika in z družino hodi na sprehode. Nekaj slik je že uspel prodati kupcem v tujini. Še vedno živi v stanovanju, a se zaradi tega ne obremenjuje. Z ženo Petro pričakujeta še enega otroka.
Morda bi koga zanimalo še, kaj je naslikal v karanteni? Svoje vstajenje.
Kratka zgodba nastala v okviru projekta Virus Idej.
