Če bi lahko zbirali med svetovnim mirom in hondo type-r, kakšne barve bi bila honda?
V navedenem retoričnem vprašanju neznanega avtorja z medmrežja, ki je ironično opisal hinavščino današnjega človeka, kateremu je pravzaprav vseeno za vse in vsakogar razen za njega samega, se izriše filozofija današnjega zahodnega sveta. Današnji človek velja toliko, kolikor ima. Današnji človek je po silnih zgodovinskih naporih naredil skokovit napredek, kateri je med vsemi domorodci presenetil prav njega samega. Po tavanju v labirintih in iskanju zaklada sreče v religiji, okultizmu, znanosti in tehnološkem napredku je naposled našel dolgo iskano. Človek je evoluiral v bezbrižnega potrošnika. Kakšno olajšanje, kajti skrbi je konec. Kupuješ in si srečen. Trajno srečo pomeni trajno nakupovanje. Ni več nobene potrebe, da bi dal kaj dosti na državo, starše, brata, sestro, prijatelje ali vrednote. Ali opazite, da nisem naštel starih staršev, kajti njih je večina naprednega prebivalstva nekje na podeželju ali v domu starejših že pozabila. A kaj bi se sekirali, sedaj je vsak izmed nas nadčlovek, ki je prerasel te začetniške kategorije.
On + ona in potrošniška emancipacija
Človekova seksualna energija in nezavedno podzavestno doživljanje sta verjetno botrovala temu, da ste podnaslov vzeli kot uganko in instinktivno v maniru prekaljenega Hercula Poirota pomislili „otrok!“. Žal vas moram razočarati – vaše razmišljanje je pase. Prav tako vaši instinkti, katerih že dolgo več ne uporabljate. Nihče vas ne obsoja, skozi življenje se pač tako kot večina okoli vas navigirate po avtopilotu.
On in ona dasta v formulaciji dojemanja današnjega sveta skozi neomajno prizmo neoliberalizma popolnoma novega človeka, tj. idealnega potrošnika. Še trideset let nazaj je bil v večini družin zaposlen le oče, ki je skrbel za ekonomsko preživetje družine in odločal koliko denarja se bo za kakšno stvar potrošilo. Mama pa je skrbela za vse ostalo: prala, likala, kuhala, vzgajala, hodila na roditeljske sestanke in moledovala za denar. Iz tovrstnih družinskih domovanj je odmevalo: “Imaš čvrste joške in en modrc je več kot dovolj!“ ali pa: “za to kolikor ti premoreš, modrca niti ne rabiš“ in še: “kaj ti bodo novi čevlji, ko pa imaš na starih pete šele na pol obrabljene“. No vsaj tako je po besedah lažnih prič odmevalo iz ust gospodarjev, ko so se laboranti v službi sistema odločili dokončno emancipirati žensko v svojo prid.
Ženska je vključena v trg dela, dobila je svojo plačo in neodvisnost pri odločanju. Ženska je tako kot moški začela odločati – kaj si bo kupila. Glede na dejstvo, da si v času moške vladavine ni mogla kupiti vsega, kar si je zaželela, si je tokrat kupila prav vse. Deset torbic, dvanajst parov čevljev, neizmerljivo število modrcev, pisane barve spodnjega perila in stotine kosov bižuterije. Kreme za vlaženje obraza, kreme za mladostni videz, kreme proti nastajanju gub, puder, barvice, šminke in korektorji, nohti, pedikure, manikure in lasni vsadki.
Ženska je s svojimi nakupovalnimi navadami s tolikšno mero navdihnila moškega, da je tudi sam iz prej težkega skopuha postal potrošnik na dokaj zavidljivi ravni. Moški se zaradi ranjenega ponosa ni želel pustiti kar tako brez boja premagati, zato je začel z žensko tekmovati. Kot se za pravega retro moškega spodobi je šel toliko daleč, da se je v svoji zagnanosti spozabil in postal metro moški.
Nakupovanje nima alternative
Torej posameznik ne mara alternativnih poti. Njegove karakteristike so, da se sicer ponosen na svoje pametne odločitve nerad odloča, temveč je nagnjen k varnosti in udobju. Zato so snovalci sistema izmislili popoln sistem, v katerem posameznik ne rabi razmišljati, temveč mu je dana možnost odločanja znotraj ene alternative, ki ima privid večalternativne. In tu je posameznik šampion, na policah izbira kaj si bo kupil, ta ali oni pulover, to ali ono živilo, tablico ali pametni telefon. Izbira med dvema sedežnima garniturama, tremi televizijami in petstotimi televizisjkimi kanali. To je vrhunec homo-sapiensa, mislečega človeka.
Posameznik je narkoman, ki kupuje in bolj, ko kupuje bolj je navlečen. In bolj navlečen je več vreden. In več, ko je vreden, bolj je neumen. In bolj, ko je neumen, bolj je vodljiv. In bolj, ko je vodljiv, manj je za sistem škodljiv. Na takšen način je vsem zadoščeno, razen tistim dvem tretjinam eksplotiranega človeštva katerega se trpinči, ubija, kateri prideluje kakav ne da bi sploh vedel, da se iz njega proizvaja čokolada.
Kolumna je bila objavljena na portalu Za-misli.
