Na južnem delu posoških Julijskih Alp, pod mogočnim Krnskim podgorjem v zavetni legi na levem bregu Soče leži sončna planinska vasica Vrsno. Že njena zavidljiva višina – skoraj šest stotakov – nam pove, da ne gre za povsem običajno vasico.
Majhna naselja kot čebelji roji, s strnjenimi kamnitimi hišami, pokritimi s slamo in s kamni obloženimi slemeni, so nanizana, kot bi njihovi graditelji in prebivalci želeli biti čim bližje pravici, resnici in lepoti. Na teh nerodovitnih tleh so svoje korenine pustili ljudje, ki so bili kljub svojim majhnim posestvom in težkem življenju ponosni in nepredstavljivo navezani na svoj dom. Prav tu je zapel goriški slavček Simon Gregorčič (1844-1906), čigar petje odmeva tudi v današnje dni.
Gregorčič se je z liričnim izpovedanjem ljubezni in oblikovanjem narodne zavesti zapisal v brezčasje in podzavest slovenskega naroda. Ko je v hvalnici reki Soči, več kot trideset let pred začetkom prve svetovne vojne, preroško napovedal krvave boje ob njej, je naredil korak dlje in pomen svojega ustvarjalnega dela za slovenski in evropski narod le še potrdil.
Rojen v čudežu
Pred vrati ene od teh majhnih pritličnih hiš brez dimnika je bil rojen in v zibelko položen mali Šime. Mati Katarina je delala na polju, ko je prišel čas poroda. Odšla je proti domu, a so bila vrata zaklenjena, zato je bila sredi jesenskega dne prisiljena roditi zunaj. To nenavadno rojstvo je bilo naznanitev prihoda nekoga posebnega in velikega. Fant šibkih nog in slabotnega srca je bil drugorojenec revnih staršev, veselega in bistroumnega kmeta Jerneja in otožne matere Katarine. Oče je namesto vaščanov opravljal posle po uradih in bil zaradi svoje spretnosti vrsto let voljen za vaškega starešino.
Nedvomno je mladi Simon dar hitrega razmišljanja in čudovit spomin nasledil po očetu, po materi pa je podedoval izrazito mirnost in čustvenost. Domača okolica s Krnom in Soško dolino je bila oaza miru, kot ustvarjena za razmišljanje in opazovanje narave in življenja v njej, ki ima raznolik zven v različnih letnih časih. Prav tu je mladi Simon izgrajeval in oblikoval od staršev podarjeno osebnost, ki se je iz Soče napajala s srečo, v dolinah se je učila pristnosti in sočustvovanja z bližnjimi, v okoliških hribih Mrzlega vrha, Kolovrata in Matajurja pa ponosa in trmoglavosti.
Ne/zmožnosti šolanja
V času, ko niso bili vsi otroci šoloobvezni in ko si starši v revnih predelih slovenske dežele šolanja svojih otrok niso mogli privoščiti, je Gregorčičevo nadarjenost prepoznal župnik Anton Bevk, ki je očeta nagovarjal, naj otroka pošljejo v goriške šole. Oče se je po premisleku pustil pregovoriti in plačal štiri goldinarje (100 krajcerjev) na semester. Simonova šolnina za revno družino s številnimi lačnimi usti ni bila majhen zalogaj.
Po prvotnih neuspehih v šolskih klopeh je Simon začel delati šolo z odliko, njegovi priljubljeni predmeti pa so bili latinščina in grščina, preko katerih se je srečal s svojim najljubšim pesnikom Homerjem. Svojo hvaležnost je staršem, ker so mu omogočili šolanje, izrazil trideset let kasneje ob izidu prve knjige Poezije, ko jim je namenil večino dobička od prodane knjige.
Po uspešno končani gimnaziji je dobil zasebno štipendijo in se vpisal v bogoslovno semenišče, kjer je med pripravami za duhovniški poklic prebiral Goetheja, Njegoša, Puškina, Platona, Shakespearea in druge velikane ter iskal svoje mesto med njimi. Želja mladega Simona in njegovih kolegov po branju je šla tako daleč, da so grofu izmaknili ključ, da bi si lahko po svojih željah sposojali knjige. Hkrati je zorel v ideji narodne vzajemnosti in pri petju v baritonu odkrival razsežnosti svojega izvrstnega posluha.
Ob koncu šolanja je bil dvajsetletni Gregorčič z vsemi svojimi predhodnimi talenti in pridobljenimi znanji v okviru izobraževanja celovita osebnost, sposobna besednega slikanja svojih misli in interpretacije dogodkov. Na tem penečem ustvarjalnem valu je izdal svoje prve (regresivno) domoljubne pesmi Iskrice, ki kasneje najdejo svoje mesto v zbirki Poezije. Iskrice so izšle po maturi, a je svoje imel zamolčal in se skril za inicialki R.V.
Pesnikova muza – Dragojila Milek
Gregorčičevo srce je po končani gimnaziji bílo za nadaljevanje študija klasične filologije. Po drugi strani pa se je le stežka upiral želji staršev, predvsem matere, naj se ne odloči za pot revnega študenta, ki bo se bo težko preživljal in bo prepuščen samemu sebi. Prav izbor slednje poti je glavno nihalo pesnikovih kasnejših tragedij in posledično ustvarjanja najpristnejše poezije, ki je Gregorčiča umestila med evropske velikane pisane besede.
Gregorčič je začel svojo prvo duhovniško službo v takorekoč domačem Kobaridu, kjer je napredoval v pisanju poezije in si pridobil veliko prijateljev. Po štirih letih službovanja je prišla v Kobarid prelepa učiteljica, pet let mlajša Dragojila Milek. Ljubljančanka je bila za tiste čase popolnoma nevsakdanja ženska z izrazitim čutom za vse vidike umetnosti, od petja do recitacij pesmi in uprizarjanja gledališke igre. Na ves glas je zagovarjala enakopravnost žensk in prav zaradi tega je bila poslana iz Ljubljane v Kobarid. Skupaj sta bila pravi kulturni svetilnik Kobarida, saj sta zagnano pripravljala kulturne prireditve in druženja.
Kolikšen narodnostni naboj in emancipacijo je v sebi nosila Dragojila, govori že podatek, da je svoje rojstno ime iz Karoline spremenila v slovansko Dragojilo. Med njima se je porodila ljubezen, ki sta jo pred javnostjo poskušala skriti. Da bi ubežala zlobnim jezikom, sta se podnevi sprehajala ob reki Nadiži, ponoči pa sta se takrat, ko so vsi gostje zapustili gostilno, srečevala v gostilniški sobi. Prepovedano ljubezen mladega kaplana, zavezanega celibatu, in učiteljice je zaradi vse glasnejšega negodovanja ljudi prekinil župnik in Gregorčiča premestil na službovanje v Branik.
A skupni preživeti čas je bil dovolj, da posejana ljubezen nikoli ni umrla. Ravno nasprotno, Gregorčič svoje vrhunce umetniškega velikopotezništva dolguje “planinski roži” Dragojili, ki je z vsemi zaslugami ovenčala nastanek pesmi Človeka nikar, Kropiti te ne smem, Moj črni plaščin mnogih drugih. Ljubezen je kljub vsemu zmagala, premagala čas in odšla v večnost.
Velikan, zapisan v večnost
Gregorčič se je z liričnim izpovedanjem ljubezni in oblikovanjem narodne zavesti zapisal v brezčasje in podzavest slovenskega naroda. Ko je v hvalnici reki Soči, več kot trideset let pred začetkom prve svetovne vojne, preroško napovedal krvave boje ob njej, je naredil korak dlje in pomen svojega ustvarjalnega dela za slovenski in evropski narod le še potrdil.
V letu, ko slavimo 170. obletnico rojstva v melodiji in slikanju realizma edinstvenega Simona Gregorčiča, naj si vsak izmed nas izbere vsaj eno izmed pesnikovih petstotih pesmi in jo z mislijo nanj prebere.
Članek je bil objavljen v Primorskih novicah.