Pred kratkim sem bil štirinajst dni v bolnici. En dan sem bil tako slaboten, da je bila ob meni medicinska sestra celih dvanajst ur. V tem času mi je šestkrat merila temperaturo in saturacijo, dajala zdravila, stregla hrano in čaj, trikrat nosila frišno pidžamo in dvakrat preoblačila posteljo.
Ampak to še ni vse. Ves čas me je spodbujala in spraševala, če mi lahko še kako pomaga. Pri tem je bila vedno dobro razpoložena in nasmejana. Skratka čudovita oseba.
Naslednji dan se mi je stanje umirilo in je bila pri meni le takrat, ko je delila zdravila in hrano. Prvič me je nagovorila z gospod Vajdič pa sem si mislil, da se je pač zmotila. Prijazno sem ji odgovoril samo: “brez gospod”.
Drugič me je nagovorila z Valdič. Nič nisem komentiral medtem, ko se je moj sicer v tistem trenutku opešani razum vklopil in začel sem razmišljati: Morda po službeni dolžnosti kontrolira, če se racionalno odzivam na realnost. Morda ji ne grejo z jezika južnjaški priimki, čeprav moj ni nekaj težak za izgovoriti. Ali pa ji je v resnici prav vseeno kako se pišem.
Tretjič, ko me je ogovorila z Valič sem ji odgovoril: “Vladić sem.” Pogledala me je z zardelim obrazom in sramežljivo spregovorila: “Sprejmite prosim moje opravičilo, ker se tako motim. Disleksijo imam. Zares se trudim, ampak mi ne gre vedno kot bi želela.”
“Kot iz topa sem ji s slabo vestjo odgovoril: “Ne sekirajte se za takšne malenkosti. Kakšne čudeže vi tu počnete za nas, tako veliko srce imajo le redki ljudje.”
Dogodek me je še enkrat spomnil, da ni dobro delati preuranjenih zaključkov in analizirati tisto, kar ni pomembno. V življenju in v poslu. To še toliko bolj velja za ljudi na vodilnih položajih, ki lahko posameznika povzdignejo ali uničijo.
Pri zaposlenih nima smisla iskati dlake v jajcu. Pa četudi niso idealni, ker nihče ni. Namesto tega jim je potrebno dati prostor in možnosti, da razvijajo svoje potenciale. Ker edino tako lahko napredujejo vsi: zaposleni, vodje in podjetje.
Prispevek je bil objavljen na družbenem omrežju LinkedIn.
