Danes se lahko posameznik pohvali z velikim številom »prijateljev« v virtualnem svetu družbenih omrežij, v dejanskem prostoru in času pa morda nima nikogar, ki bi se ga lahko dotaknil, kaj šele objel.
Namesto da bi nam številne naprave olajšale življenje in nam dale več prostega časa, smo samovoljno postali njihovi sužnji. Zmožni smo poslati na tisoče elektronskih sporočil, toda nesposobni začeti pogovor na ulici, železniški postaji ali avtobusu.
V šolah nas učijo, kakšna je sestava posamezne prsti, kako se razmnožujejo morske školjke, kakšna je povprečna življenjska doba prebivalcev Hondurasa in kako urediti kemijsko enačbo, medtem ko se skozi življenje prebijamo brez spoštovanja, ljubezni in smisla.
Po svetu je neskončno veliko akademskih strokovnjakov, ki znajo postavljati čudovita vprašanja, vendar ne znajo dati odgovorov. Kot gobe po dežju se pojavljajo samooklicani mesije, ki veliko obljubljajo, toda nič od obljubljenega ne izpolnijo.
Medtem ko navzven oglašujemo humanizem, v sebi živimo brezdušnost. V ospredje postavljamo borbo za pravice živali, hkrati pa mižimo, kadar na ulici vidimo brezdomca, ali molčimo, kadar slišimo soseda zlorabljati svojo družino. Pogumno podpisujemo različne peticije za izboljšanje standardov bivanjskega prostora, nič pa nismo pripravljeni storiti, da bi izboljšali sebe.
Veliko imamo povedati o drugih, o sebi pa ne vemo nič. Čeprav nismo nič prebrali, vemo vse. Čeprav vse vemo, ne živimo, temveč samo životarimo. Vedno več delamo, da bi imeli več. Več ko imamo, bolj smo pohlepni. Tako stanje je posledica kolektivne vidne predstave človeštva o človeku, ki je v središču sveta, pri čemer vsa okolica in predmeti služijo le njemu. Glavni protagonist takega sveta je enodimenzionalni človek.
– iz moje knjige 𝐎𝐝 𝐭𝐚𝐥𝐞𝐧𝐭𝐚 𝐝𝐨 𝐮𝐬𝐩𝐞𝐡𝐚
Shopping Cart
