Ko je Michelangela nekdo vprašal, kako je iz kosa marmorja ustvaril kip Davida, je odgovoril: »David je bil ves čas v kamnu. Jaz sem samo odstranil vse, kar ni bil David.«
Vedno znova me fascinira ta misel.
Večina ljudi misli, da je talent nekaj, kar moraš dodati. Nekaj, kar moraš najti zunaj sebe.
Posebno znanje.
Neko skrivnost.
Čarobno formulo.
Kaj pa če je ravno obratno?
Kaj pa če je talent že v nas?
Kaj pa če je naše življenje bolj podobno Michelangelovemu delu?
Ne dodajamo, temveč odstranjujemo.
Strahove. Dvome. Prepričanja, da nismo dovolj dobri. Pričakovanja drugih ljudi.
In pod vsem tem počasi nastaja nekaj, kar je bilo ves čas tam. Naš pravi jaz. Izvirni talent. Poslanstvo.
Podobno velja tudi za podjetja.
Največkrat potencial ljudi ni odsoten. Samo prekrit je. S strahom. Nejasnostjo. Z nepotrebnimi pravili.
S sistemi, ki ljudem jemljejo energijo, namesto da bi sproščali njihov potencial.
Zato največje vprašanje ni:
»Kakšen talent imam?«
Pravo vprašanje je:
»Kaj moram odstraniti, da bo moj talent končno prišel na dan?«
In enako bi se morala kdaj vprašati tudi podjetja:
»Kaj moramo odstraniti, da bodo ljudje lažje zadihali, ustvarjali in prispevali?«