fbpx

Kdo tam poje že 35 let?

Miško, sin sprevodnika Krstića, je z neznane postaje v južnem Banatu odpeljal natanko pred 35 leti in vozi še danes.

Številne replike in scene iz filma Kdo tam poje (Ko to tamo peva, 1980) so postale antologija balkanskega prostora, kot bi bile od vekomaj del kolektivno nezavednega. To niti ne čudi, saj so bili igralci pri upodabljanju filmskih junakov tako življenjski in avtentični, da so dali vtis resničnih ljudi. Če temu prištejemo še dialog, ki je bil tako vešče napisan, da se je ohranil do današnjih dni, je jasno, v čem je ključ trajnosti te kultne filmske stvaritve. Prenaša se iz generacije v generacijo, kot bi šlo za resnični zgodovinski mit. Po mnenju mnogih je Kdo tam poje eden najboljših evropskih filmov vseh časov. Številne osvojene nagrade na filmskih festivalih v Cannnesu, Montrealu, Panami, Salamanci in Rotterdamu to samo potrjujejo.

Film je nastal na osnovi enega samega stavka

Mladi scenarist Dušan Kovačević, danes proslavljeni avtor številnih dramskih tekstov (Radovan Tretji, Sveti Jurij ubija zmaja, Klavstrofobična komedija) in filmskih scenarijev (Maratonci tečejo častni krog, Balkanski vohun, Profesionalec, Podzemlje), je idejo za film dobil iz časopisnega članka o bombardiranju Beograda. V njem je med drugim pisalo, da so bile pod bombami uničene bolnišnice, knjižnice, šole, tovarne, ipd. Nato pa je Kovačević prebral odločilni stavek: “V beograjski četrti Autokomanda je bil z bombo zadet avtobus, ki je prihajal iz province na obisk v prestolnico. Vsi potniki so umrli.” Pri tem je povedal: “Tako je nastala zgodba, na osnovi samo enega stavka, ki ga je tisti dan prebralo najmanj 100.000 ljudi, a nikomur ni padlo na pamet, da je to zanimivo.”

Najprej je bil film zamišljen kot 50-minutna TV-drama. Režisersko palico so zaupali režiserju Goranu Paskaljeviću (Varljivo leto ’68, Pes, ki je imel rad vlake, Sod smodnika). Glavna vloga je najprej pripadla igralcu Miji Aleksiću (Pop Čira in Pop Spira, Maratonci tečejo častni krog), ki je tik pred snemanjem produkcijo obvestil, da se ne počuti dobro, zaradi česar so ustavili snemanje filma. Paskaljević je od projekta odstopil in se lotil snemanja filma Zemeljski dnevi tečejo. V tem času je produkcijska hiša Centar film režisersko palico zaupala 33-letnemu Slobodanu Šijanu, ki se je do tedaj v glavnem ukvarjal z eksperimentalnim filmom. Predlagal je, da se scenarij razširi in posname celovečerni film. V novi različici so avtorji fokus zgodbe s provincialnega potnika, ki se je odpravil na obisk k svojemu sinu, preusmerili na lastnika prevoznega podjetja “Krstić in sin”.

Profesionalci in naturščiki za večnost

Glavno vlogo so zaupali legendarnemu Pavlu Vujisiću (Bitka na Neretvi, Petrijin venec, Se spomniš, Dolly Bell?). Namesto prvotno načrtovanega Bogdana Diklića (Nacionalna klasa, Na vrat na nos – Grlom v jagode, Zbirni center), ki je odklonil vlogo Miška Krstića zaradi obveznosti v gledališču, je njegovo mesto prevzel Aleksandar Berček (Odpisani, Vonj poljskega cvetja). Poleg njiju se v filmu pojavi cela plejada izvrstnih igralcev tistega časa, ki so zaznamovali pol stoletja jugoslovanske kinematografije.

Celotno dogajanje se odvije v enem dnevu. Gre za soboto, 5. aprila 1941, dan, preden so nacistična letala bombardirala Beograd. V filmu spremljamo pisano druščino raznolikih potnikov, ki se po prašnih in neprehodnih poteh podeželja vozijo proti Beogradu. Med njimi so: veteran prve svetovne vojne (Milivoje Tomić), germanofil (Danilo Bata Stojković), pevec (Dragan Nikolić), hipohonder (Boro Stjepanović) in lovec (Taško Načić). Lastnik avtobusa in hkrati sprevodnik je Krstić, čigar imena ne poznamo. Šofer avtobusa je njegov rahlo počasni sin Miško, ki zna voziti tudi z zavezanimi očmi. Na poti se jim pridružijo še pravoslavni duhovnik in mladoporočenca (Neda Arnerić in Slavko Štimac), kar med potniki sproži še dodatne zaplete.

Med potniki je v zadnjem delu avtobusa vseskozi prisotna tudi babica (Dženadija Rogić), oblečena v črno, ki ji skozi ves film nihče ne nameni besede ali pogleda. V sodobni pop kulturi je dolgo časa veljala razlaga, da predstavlja in naznanja smrt. A scenarist Kovačević je vsa ugibanja razblinil: “Babica je analogija starih ljudi, ki jih je njihova družina pustila same v neki odročni vasici. Oni tako životarijo, pomirjeni z usodo in niti malo jih ne zanimajo dogajanja doma in v svetu, temveč so ustvarili svoj paradoks spominov, navad in melanholije.”

Med plejado profesionalnih igralcev sta svoje mesto našla tudi dva naturščika, brata Miodrag in Nenad Kostić, ki sta upodobila potujoča romska glasbenika in odpela vodilno pesem, pod katero se je podpisal skladatelj Vojislav Kostić (Balkanski vohun, Vroč veter, Boljše življenje). Nenad Kostić, danes voznik avtobusa, je pripovedoval, da ga je pri snemanju ene od scen, kjer je Šijan želel doseči čim boljšo prepričljivost, Bata Stojković tako udaril, da mu je zvonilo v ušesih. Kostić je s snemanja zato pobegnil v Pančevo. Ko so ga po celem dnevu iskanja našli, mu je Stojković podaril ogromno bombonjero in obljubil, da ga nikoli več ne bo tako udaril.

“Tudi oče bi, sine” in druge antološke scene

Takoj ob vstopu v avtobus germanofil protestira, ker se mora voziti s cigani. Krstić mu mirno odgovarja: “Vozi se vsak, ki plača karto.” Medtem pevec “trenira” in živcira Krstića, ki vpraša: “Kdo tam poje?” in nadaljuje: “Pijanih ljudi ne bom vozil.” Že na začetku da Krstić torej vedeti, kdo je nedvomni gospodar v avtobusu, a hkrati skozi njegove nasprotujoče si replike spoznamo, da bomo gledali črno komedijo. Do prvega zapleta pride, ko veteran prosi Krstića, če se lahko pelje brezplačno, da bo lahko svojemu sinu vojaku prinesel čim več denarja.

Peripetije druščine se vrstijo ena za drugo. Miško zaradi provokacije germanofila vozi z zavezanimi očmi. Na poti naletijo na možiclja, ki orje makadamsko cesto in želi, da se prevoz preko njegove njive plača. Ker mu Krstić noče plačati, možicelj na pomoč pokliče svoje otroke. Od nikoder se pojavijo štirje velikani s sekirami in avtobusu preluknjajo gumo. Za neoviran prehod zahtevajo plačilo sto dinarjev, Krstić pa od vsakega potnika pobere dvesto dinarjev. Še ena scena, mimo katere ne moremo, je, ko Krstić popravlja gumo, potniki pa se priključijo pogrebnemu sprevodu. Med poslovilnim govorom se mladoporočenca pretihotapita v bližnji gozd, kamor jima sledijo vsi potniki, vključno z Miškom, ki pravi: “Oče, tudi jaz bi to delal.”Krstić pa mu odgovarja: “I tata bi, sine.” (Tudi oče bi, sine).

Sledijo številne druge anekdote. Na razmajanemu lesenemu mostu germanofil reče: “Če mene vprašate, avtobus spravim preko.” Prime letev na mostu, da bi preizkusil trdnost in pade v vodo. Lovec prepričuje Krstića, da njegova puška ni nabita, potem pa puška nenadoma ustreli, zaradi česar ga Krstić vrže iz avtobusa.

Ustavijo se za kosilo, kjer navkljub vojnemu stanju vsi skupaj jedo in plešejo. Vojska mobilizira Miška, zaradi česar krmilo prevzame Krstić. V nedeljo zjutraj avtobus prispe v Beograd, kjer zaradi suma kraje potniki pretepejo romska glasbenika. Prične se bombni napad in ena od bomb zadane avtobus. Iz uničenega in zažganega avtobusa prideta ven le cigana, ki zapojeta: “Pripravljal je dolgo časa Švaba, ta nori strašni let …”

V zaključni sceni so avtorji filma želeli slediti zgodovinski faktografiji in prikazati živali, ki po bombardiranju živalskega vrta tekajo po beograjskih ulicah. Trenirane živali naj bi priskrbel italijanski cirkus, a se to zaradi smrti Josipa Broza in posledično prepovedi zabavnih aktivnosti ni zgodilo. Idejo je Kovačević takrat opustil, a jo je znova oživel in realiziral 15 let pozneje v filmu Emirja Kusturice Podzemlje.

Članek je bil objavljen v Primorskih novicah.

Shopping Cart
Scroll to Top