Nedavno, samo dan pred dnevom mrtvih, je v 86. letu starosti umrl John Moore. Okrogli stric s košato belo brado, ki je upodobil Božička v reklami podjetja Coca-Cola, je leta 2011 v intervjuju za Financial Times o povedal: “Ena najpomembnejših stvari je, da ustvarite magično vez z otrokom. Tu ste, da bi bili magični in mistični.”
A medtem ko je ostareli Moore motivacijo iskal v veselju otrok, je eden največjih industrijskih gigantov na svetu ravno v njegovem početju našel čarobno formulo za povečanje prodaje svojega izdelka. Moore, po poklicu taksist in barmen, se je poslovil, računalniško posodobljeni Božiček pa nadaljuje svoj pohod močnejši in mlajši kakor kdajkoli prej.
Rojstvo največjega zahodnega mita
Božiček (Santa Claus) je nastal v ZDA, danes pa je v svetu prepoznaven bolj od katerikoli resnične osebnosti. Prvi ga je leta 1881 na željo danes že upokojenega časopisa Harper’s Weekly v črno-beli tehniki upodobil Thomas Nast. “Oče ameriške risanke“, kakor Nasta imenujejo doma, je imel je vrsto razlogov, da je Božička upodobil takšnega, kakršnega poznamo danes. Namreč, četudi se je rodil v nemškem mestecu Landau in bil ob rojstvu krščen kot katolik, je bil kasneje v življenju oster nasprotnik krščanske cerkve. Temu so botrovale slabe izkušnje v otroštvu, ko so ga zaradi nizke rasti in telesne šibkosti maltretirali otroci katoliških Ircev. Dve desetletji kasneje se je njegovo sovraštvo še dodatno poglobilo, ko so irski imigranti v rasnih nemirih v New Yorku zažgali sirotišnico s temnopoltimi otroki. Hkrati nikakor ni mogel prenesti sprenevedanja katoliških institucij, ki so ignorirale problematiko suženjstva in pri trgovini s sužnji tudi same molče sodelovale. Verjetno so omenjene negativne izkušnje botrovale odločitvi, da se je kljub dobremu poznavanju krščanskega mita o svetem Nikolaju (Saint Nicholas), ki je bil mimogrede resnična zgodovinska osebnost, pod vplivom protestantizma odločil Božička upodobiti nekoliko drugače. Izmišljeni Božiček je – tako kakor sveti Nikolaj – dajal vtis preprostega in dobrohotnega starčka, a za razliko od prvega je bil Božiček debel in dobro rejen, kar ne govori v prid njegovemu asketskemu in skromnemu življenju.
Priljubljenost Božička je začela naglo naraščati v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ameriški oglaševalski ilustrator švedskega porekla Haddon “Sunny“ Sundblom naslikal Božička za potrebe podjetja Coca-Cola. V novi različici je Božiček izgubil pipo, s katero se je v preteklosti ponašal in neusmiljeno kadil, hkrati pa je Božičkov obraz skladno z duhom časa iz realističnega spremenil v bolj pravljičnega. Novo podobo je dobil, da bi bil množicam bolj všečen. Tako standardiziran Božiček je pomagal podjetju Coca-Cola doseči neverjeten marketinški dosežek, ko se je pijača v zimskem času mimo vseh pričakovanj prodajala veliko bolje kakor v poletnem času.
Kdo je pravzaprav Božiček?
Božiček pravzaprav sploh nikoli ni obstajal. Del ameriške folklore je postal pred sedemnajstim stoletjem, ko so ga nizozemski kolonialni osvajalci še pred prihodom Angležev na ameriški kontinent prinesli v takratni Novi Amsterdam, danes New York. Sprva zaščitnik mesta z izvirnim nizozemskim imenom Sinterklaas je skozi evolucijo postal Santa Claus.
Nizozemci starega kontinenta so svojega Božička tako kakor tudi drugi germanski narodi ustvarili na podlagi prepletanja motivov germanskega poganstva in krščanstva. Predstavnik prvega je bil vrhovni nordijski bog Odin, v skandinavski poeziji imenovan “dolgobradi“, bog modrosti, poezije, magije in vojne. Veljal je za očeta vseh bogov, največkrat upodobljen kot lovec z dolgo sivo brado, ki jezdi na osmeronogem konju Sleipniru. Ta ima – enako kakor Božičkovi jeleni – sposobnost premagovanja dolgih razdalj v kratkem času. V predkrščanskem času so otroci svoja obuvala nadevali s slamo, sladkorjem in korenjem ter jih tako pustili ob dimniku, da bi jih pojedel Sleipnir. Modri Odin je nato nagradil prijazne otroke, ki so nahranili njegovega konja in jim v zahvalo obdaroval. Od tod izvira zahodna folklora puščanja nogavic nad dimnikom, ima pa svoje korenine tudi v krščanstvu. Današnjega Božička so torej soustvarili tako fizična podoba Odina kakor tudi obvladovanje magičnega sveta in negovanje kulta poezije, ko otroci ob božičnih praznikih prepevajo pesmi.
Po drugi strani je svojo dokončno podobo dobil v svetem Nikolaju, krščanskem svetniku iz 4. stoletja, ki je živel na področju Anadolije (današnja Turčija) in že v času svojega življenja veljal za svetnika. Zaradi asketskega življenja in nesebične pomoči revnim predstavlja enega najbolj čaščenih svetnikov krščanske religije, kjer ga imajo za zaščitnika popotnikov, morjeplovcev in otrok. Vtkan globoko v zavest evropskih narodov je med mnogimi biblijskimi pričevanji za seboj pustil tudi legendo o tem, kako je tri revne sestre obvaroval suženjstva. Skozi dimnik hiše njihovega očeta je vrgel vrečo z zlatniki. Ti so pristali v nogavicah, ki so se sušile ob kaminu, in prihodnost treh sester je bila rešena! Dan svetnikove smrti, 6. december, velja za uradni krščanski praznik svetega Nikolaja, ki je pri nas bolj znan kot Miklavž.
Dedek Mraz je premagal babico Zimo
Dedek Mraz se je na našem prostoru pojavil po drugi svetovni vojni. Socialistična Jugoslavija je namesto versko obarvanih likov nameravala ustvariti lik, povsem drugačen od ameriškega Božička in sovjetskega dedka Mraza. Hkrati je hotela svetu pokazati svojo neodvisnost od obeh geopolitičnih velikanov, zato niti ne preseneča, da je bila prvotna zamisel tedanje oblasti ustvariti prototip ženskega spola. Projekt “babica Zima“ je po začetnih neuspelih poizkusih kmalu zamrl in prevladal je lik dedka Mraza, ustvarjenega po sovjetskem vzoru.
Pri Slovanih je dedek Mraz v predkrščanskem obdobju veljal za hudobnega čarovnika, ki je staršem kradel otroke in jih spustil šele takrat, ko so starši otroke odkupili z darili. Sčasoma se je mit o dedku Mrazu pod vplivom ruske literature in krščanstva popolnoma spremenil in dedek Mraz je postal dobrodušen, prijazen in darežljiv. Da bi se razlikoval od ameriškega Božička, ki je rdeč, je bil pri nas oblečen v belo, v Sovjetski zvezi pa v modro.
Pri nas se je zaradi družbene zmedenosti in potrošniško orientirane družbe kot posledica nepoznavanja zgodovinskih dejstev in agresivnega ekonomsko usmerjenega oglaševanja razvnela bitka med vsemi tremi mitološkimi liki. Ker nobeden od sivobradcev noče prepustiti svojega mesta drugemu ali tretjemu, je pričakovano popustil Slovenec: prepustil se je rajanju kar vseh treh. In kdo bi ga obsojal, ko pa so vsi trije prijazni in nasmejani strici. V globalni areni bo navsezadnje zmagal samo eden od sivobradcev, do končnega slavja pa se Slovenci lahko tolažimo s tem, da živimo v edini evropski državi, ki v decembru pričakuje kar vse tri.
Članek je bil objavljen v Primorskih novicah.