Zakaj virusa ne jemljemo resno

By in
Zakaj virusa ne jemljemo resno

Po krajšem premoru od koronavirusa se večina medijev v svetu ponovno ukvarja s statistiko. Obnovimo podatke: trenutno število okuženih v svetu je 18 milijonov, umrlih skoraj 700.000. Koliko pa se s tem ukvarja povprečen človek? Zelo malo ali skoraj nič, čeprav je v vseh svetovnih poročilih to novica, ki se ji posveča največ časa. Lahko bi jo imenovali že kar »starica«. Od konca druge svetovne vojne do danes ni bilo teme, ki bi v primerljivem obsegu zasedla medijski prostor. Kljub temu se ljudje skoraj ne ukvarjajo s koronavirusom. Ne verjamejo v njegovo resnost niti smiselnost ukrepov, za kar obstaja vsaj pet ključnih vzrokov.

Prvi vzrok je neprestana zasedenost zahodnjaka, ki kratko malo nima časa za sočustvovanje z drugimi. On že dalj časa ne sočustvuje niti s svojimi bližnjimi, čeprav po potrebi razglaša ljubezen do vsega sveta. Že vsaj 20 let ne živimo po starem, dolgo preverjenem družbenem pravilu 3 x 8, ki v dnevu narekuje po osem ur za delo, spanje in počitek. Danes je popularna sintagma »dostopnost 24/7«, ki jo mnoga podjetja in zaposleni oglašujejo kot dodano vrednost. Medtem moderni newageevski guruji tekmujejo v pisanju knjig, da bi državljanu sveta razložili, da spanja sploh ne potrebuje. Zahodnjak je od monotonosti življenja tako zdolgočasen, da vselej išče aktivnost. Če ne dela, se mudi po nakupovalnih centrih, hodi na izlete ali preprosto poseda na terasah barov. Na različne načine poskuša zapolniti praznino v sebi. Da bi zevajočo luknjo zapolnjeval s suhoparnimi podatki v že tako monotonem življenju, mu ne pride niti na misel. Kar zadeva upoštevanje ukrepov: roke si je umival tudi pred epidemijo; masko pa nosi zato, ker je vlada z zakonom predpisala, da jo mora nositi.

Drugi vzrok je v tem, da ljudje v večini ne razumejo in tudi ne marajo statistik. Človeku je vsaka statistika oddaljena in neprijazna, ker z njo ne more vzpostaviti čustvenega odnosa. Še manj hočemo imeti opravka s podatki o bolezni in smrti. Mediji se trudijo, da bi z vnovičnim in vnovičnim ponavljanjem številk dosegli človeka, a človek se ne da. Zahodnjak, ki ne predstavlja zgolj geografskega pojma, ampak paradigmo kapitalističnega sveta, je iz meseca v mesec suženj svoje lastne statistike, ko računa, koliko denarja bo namenil za hrano, plačilo računov in posojila. Tako je popolnoma posvečen izključno statistiki, ki meri njegovo sposobnost preživetja oziroma plačilno sposobnost. Ta se v družbenem sistemu kapitalizma namreč enači z življenjem.

Tretji vzrok je preprosta matematična računica, ki ni dostopna samo intelektualcem, ampak vsem, ki imajo dokončano osnovno šolo in znajo računati. Do zdaj se je s covidom-19 okužilo 0,24 odstotka svetovnega prebivalstva, od tega jih je življenje izgubilo 3,76 odstotka. Skoraj vsi smo danes tehnološko opremljeni in govorimo vsaj en svetovni jezik. Če bi iskali protiargumente resnosti grožnje koronavirusa, ni težko najti podatka, da je v svetu 830 milijonov ljudi oziroma 11 odstotkov svetovnega prebivalstva podhranjenega. Vsako leto jih zaradi lakote umre devet milijonov, kar je več kot zaradi aidsa, malarije in tuberkuloze skupaj. Po podatkih organizacije The World Counts vsakih deset sekund en otrok umre od lakote. Mogoče bo komu ob tem hudo in morda se bo kdo tudi zazrl vase, toda večina bo že naslednjo minuto hitela do konca pomalicat svoj sendvič in načrtovat vikend izlet. Namen tega primera ni drug kot ta, da se pokaže nesmiselnost statistik. Daleč od oči, daleč od srca.

Četrti vzrok je nezaupanje do demokracije, o kateri se vselej izkaže, da jo iščoči posameznik le stežka najde. Tudi tam, kjer naj bi bila vsaj po besedah oglaševalcev zares prisotna, skoraj samoumevna. Tako so mnogi iskali drugačne poglede na nastalo krizo zaradi koronavirusa in jih našli na družbenih omrežjih pri ljudeh, kot so Judy Mikovits, Rashid Buttar, David Icke in Stella Immanuel. Alternativnih pogledov je bilo dovolj le za nekaj deset milijonov tistih, ki jim je kot prvim uspelo videti in slišati drugačno mnenje. Preostali zainteresirani te priložnosti niso niti dobili, saj so upravljavci omrežij posnetke enostavno izbrisali. Virtualni svet – virtualna demokracija.

Peti vzrok so denarne nagrade in darilni kuponi, ki so jih vse države razdelile svojim državljanom z namenom investiranja v domače gospodarstvo. V Sloveniji je 150.000 ljudi v skupni vrednosti več kot 20 milijonov evrov to ugodnost že izkoristilo. Preostali jo zagotovo še bodo, saj redke priložnosti, ko država obdaruje, ne gre izpustiti iz rok. Zadnja takšna je bila Jazbinškov zakon, ko smo iz socializma prešli v kapitalizem. V kateri družbeni sistem se bomo prelili tokrat, nam bodo iz svetovne centrale še sporočili. Medtem ko prvi evocirajo počitniške spomine in drugi načrtujejo, kam bodo lahko odšli na dopust, nima nihče časa razmišljati o koronavirusu. Skrb glede njega je prepuščena peščici tistih, ki čakajo na nujne operativne posege, ljudem, ki čakajo na svoje bližnje v domovih za ostarele, in navsezadnje tistim, ki so zaradi njega zboleli. Mnogi tudi psihično.

Vsi mediji poročajo, da bomo po koncu koronavirusa uzrli nov svet, ki bo popolnoma drugačen od tistega, ki smo ga poznali do leta 2020. Kakšen, še nihče zares ne ve, toda iz sporočil nastopačev je jasno razbrati, da državljani sveta pri tem ne bodo imeli nobene besede. Naša naloga je, da sprejmemo navodila in jih upoštevamo. Kljub temu je treba poudariti, da je to, kakšen svet bomo imeli v prihodnosti, v marsičem odvisno tudi od nas samih. Zanj je odgovoren vsak posameznik ne glede na to, koliko se tega zaveda ali pa ga v duhu današnjega časa zavestno ignorira. Dober bo toliko, kolikor bo vsak izmed nas sposoben prevzeti odgovornost, prepoznati potrebe bližnjega, razvijati svoje vrline in govoriti resnico.

Članek je bil objavljen v časopisu Delo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.