Vsak izgovor pride prav, tudi covid-19

By in
Vsak izgovor pride prav, tudi covid-19

Pred dnevi se je v naši ulici ustavil policijski avtomobil. Iz njega sta izstopila dva policista. Za zavesami okoliških stanovanjskih hiš se je nenadoma zbralo kar veliko gledalcev, ki so vsak po svoje ugibali, po koga sta prišla. Še dobro nista izstopila iz avtomobila, ko si je ena od številnih gospa, ki so stale za zavesami, panično začela natikati masko na obraz. Za vsak primer, kajti covid-19 razmere se spreminjajo iz dneva v dan, zato nikoli ne veš, kaj sta policista prišla preverjat.

Policista nista kazala znakov, da bi se jima kamorkoli mudilo. Stopala sta počasi, kot bi jima bilo vse skupaj odveč. Morda so bili vzrok temu podatki o plačah policistov, ki jih ima zdaj vsak državljan Slovenije shranjene na svojem pametnem telefonu. Zato takoj, ko odpreš usta in povsem avtomatizirano izrečeš stavek »Samo opravljamo svoje delo«, lahko na drugi strani tvegaš rafal protiargumentov, ki se začenjajo z »Za takšno plačo: bi lahko svoje delo opravljali precej bolje; bi lahko pol plače namenili v dobrodelne namene; bi bil jaz dosegljiv 24 ur na dan« in podobno. Drugi verjetnejši vzrok je ta, da imata vsak dan deset in več podobnih intervencij, ko ne manjka prizorov družinskega nasilja, izživljanja in poniževanja, pri čemer velikokrat lahko napišeta le poročilo in poskušata čim prej vse pozabiti.

Policista sta k zadevi pristopila rutinsko, vstopila v hišo in se v desetih minutah spet prikazala pred avtomobilom. Na veliko razočaranje širokega občinstva ni bilo nobenega cirkusa, razbijanja z vrati, prerivanja, vpitja, lovljenja in podobnih vložkov, ki znajo popestriti take obiske. Gledalcem tako ni preostalo drugega, kot da se vrnejo k dobrim starim navadam, to je varovanju svojega zdravja na kavču in da še naprej pridno spremljajo statistiko covida-19; vsake tri ali štiri ure jim kakšen statističen podatek po naključju uide.

Še isti dan sem izvedel, da sta policista obiskala mlajšo upokojenko, ki živi mirno življenje s svojim psom. Anonimni prijavitelj – beri, prvi sosed – jo je prijavil, ker je po njegovem opisu spuščala neartikulirane živalske glasove in glasno poslušala satanistično glasbo. Sosedje so vsekakor pravi prijatelji, hkrati pa tudi vohuni. Skoraj prava kontraobveščevalna služba, kar glede na preteklost naše države ni presenetljivo. Za voljo ohranjanja utopije o bratstvu in enotnosti je vsakdo vohunil za vsakomer in sumljivi so bili vsi: žena, oče ali brat. Zato je njim že verjeti, da je zvok glasbene skupine Rammstein prihajal prav iz njenega stanovanja.

Moj tok misli, da se morda prijavlja na avdicijo za oddajo Slovenija ima talent, se uči nemškega jezika ali preprosto odkriva zanjo nove glasbene žanre, je prekinila prav osumljena soseda. Najina komunikacija se je začela kot večina medsosedskih pogovorov, ki se začnejo z »Verjetno ste slišali …«, medtem ko sogovorec sredi stavka odgovarja »Ne, nisem«. Razložila mi je, da ni bilo nobenega hrupa. Nič več, kot je to običajno. Za nekaj časa je k sebi domov vzela svojega sina. »Kaj bi ga pustila na cesti? Moj sin je! Prepričana sem, da bi enako ravnala vsaka mama. No, vsaj tista, ki je normalna,« mi je razlagala in v isti sapi nadaljevala: »Težko mu je. Pod hudim pritiskom je. Pri njem doma imajo koronavirus situacijo, zato sta se z ženo dogovorila, da je za vse najbolje, da nekaj časa ostane pri meni.« Čas beži. Sin je od načrtovanih nekaj dni ostal dva meseca. Mogoče bo še kakšen dlje.

Nenadoma je vsa peripetija z glasnim rjovenjem in poslušanjem glasbe dobila svojo realno sliko in okvir. Predvidevam, da je bil glavni vzrok za nejevoljo prijavitelja to, da soseda ni prijavila bivanja sina v stanovanju. Kdor živi v večstanovanjski hiši, ve, da se o marsičem lahko dogovorimo, ampak pri plačevanju stroškov odpustki ne pridejo v poštev.

Meni so najbolj od vsega ostale v ušesu tako imenovane »koronavirus situacije«. Kaže, da gre za nov primer iz širokega besednjaka politične korektnosti, ki je mimogrede v vsakdanjem javnem govoru zamenjal resnico. Zelo priročen je, saj vanj, na primer, lahko uvrstimo kakršnekoli negativne pojave, ki niso v simfoniji z vrednotami, ki jih narekuje civilizacija uspeha. Za lastno nejevoljo, neaktivnost, slab poslovni ali učni uspeh, družinsko kreganje in ločitve imamo zdaj idealnega dežurnega krivca. To je covid-19. Ne bi mogli najti boljši alibi. Neviden, in čeprav se proti njemu podnevi in ponoči bojuje sedem milijard Zemljanov, ostaja neuničljiv.

Posameznik si bo izmislil marsikaj, le da mu ne bo treba pokazati s prstom na samega sebe. Čeprav nam današnji sivi čas paradoksalno kot najčistejše zrcalo kaže vse tiste naše hibe, pomanjkljivosti in samolaži, pred katerimi smo si prej zatiskali oči. Kriza zaradi koronavirusa je zgolj razgnala vse koprene megle ter vsakemu posamezniku nazorno pokazala vse tisto, pred čemer si je prej leta in desetletja zatiskal oči. Vse življenje je mislil, kako uspešno je prelisičil druge in samega sebe. Čeprav so mu modreci govorili, da to še nikomur ni uspelo, jim ni verjel. Potem pa je nekega koronajutra ugotovil, da nima več kam zbežati. Kdor se ne začne spreminjati v cilju, da bi postal v kateremkoli segmentu svojega življenja boljši, bo postal slabši.

Dober primer takšnega iskrenega truda je meni neznana gospa, ki že štiri mesece vsak dan ob isti uri pride pred dom za ostarele, nasproti katerega živim. Na točno predvidenem mestu stoji pokončno, ne glede na sneg, dež ali veter. Ob uri se prikaže, vzame iz torbice telefon in pokliče svojo mamo, ki se v tistem trenutku pojavi na oknu v tretjem nadstropju. Sledi pol ure obojestranskega veselja in dobrega razpoloženja. Naslednji dan nadaljujeta enako navdušeno, kot da se prejšnji dan nista videli.

Kolumna objavljena v časopisu Delo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja