Mitološki boji, med katerimi majhni premagujejo velike, nam dopušča upanje, da je mogoče zgraditi svet, boljši od današnjega. Eden od zgledov, ki nas lahko hrabrijo, prihaja tudi iz mesteca Selma na jugovzhodu ZDA. Tam se je pred natanko pol stoletja začel boj za volilno pravico vseh diskriminiranih Afroameričanov. Da bi danes mogli razumeti tedanje dogajanje, se moramo vrniti v zgodovino.
Leta 1870 je bil v ameriškem senatu ratificiran amandma, ki vsem ameriškim državljanom zagotavlja volilno pravico ne glede na raso, barvo ali predhodni suženjski status. A tudi 15. amandmaju navkljub se je rasna diskriminacija nadaljevala. Med letoma 1876 in 1965 so v državah bivše Konfederacije zaživeli t. i. zakoni Jima Crowa (Jim Crow laws), s katerimi so bele elite obvladovale politični, kulturni in ekonomski prostor. Jim Crow ni bil kakšen utemeljitelj, kakor bi pričakovali. Ne, njegovo ime izhaja iz šaljive skladbe Jump Jim Crow, v osrčju katere je temnopolti Američan. V okviru istega zakona je bil predpisan na glavo vsakega prebivalca natančno določen davek, ki ga je človek moral plačati, če je želel dobiti volilno pravico.
Hkrati je večina zveznih držav na jugu uvedla zakon o literarnem testu, ki je bil še dodaten pogoj za pridobitev volilne pravice. Zakon pa je najpogosteje vključeval klavzulo, da vsi, katerih dedki so volili v času suženjstva, lahko volijo brez zadostitve prej navedenim pogojem. V tej skupini je bilo več kot 90 odstotkov evropskih priseljencev z angleškimi, nemškimi in nizozemskimi koreninami. Tako se je v nemilosti in novem obdobju tihega suženjstva znašla velika večina Afroameričanov, Indijancev in revnih belcev. Enakega ravnanja so bili deležni tudi prvi emigranti z vzhodne Evrope in iz Azije.
Zakoni Jima Crowa so se pri spodbijanju Afroameričanov pri volitvah izkazali za zelo uspešne, na primer leta 1890, ko je bilo v zvezni državi Mississippi od 147.000 Afroameričanov, ki so sicer imeli volilno pravico, v register vpisanih le njih 9000 volilcev.
Erozija temnopoltih volivcev je dobro razvidna tudi v zvezni državi Louisiana, ki je imela leta 1896 kar 130.000 temnopoltih volilnih upravičencev, leta 1902 pa jih je bilo v register vpisanih le še 1342, kar je komaj en odstotek. Diskriminacija na področju stanovanjske namestitve, odobritve bančnih kreditov, kandidiranja za delovna mesta in življenja v javnosti se je nadaljevala vse do leta 1954, ko je v sodnem primeru Brown proti Odboru za izobraževanje v Topeki sodišče za neustavne razglasilo zakone, ki vzpostavljajo ločene šole za belce in črnce ter hkrati temnopoltim otrokom onemogočajo enake možnosti izobrazbe.
Krvava nedelja
Na končno zmago so Afroameričani morali počakati še deset let. Nov zalet so dobili že po koncu druge svetovne vojne, ko je bila ustanovljena skupina Dallas County Voters League(DVCL), Zveza volilcev okrožja Dallas. Majhna skupina se je zbrala, da bi skovala strategijo za zagotavljanje volilne pravice temnopoltim. Vodilo jih je osem članov, javnosti znanih kot Pogumnih osem (Courageous Eight). V začetku leta 1960 je DCVL začela izvajati programe izobraževanja temnopoltega prebivalstva, ki ga je podučila, kako se registrirati za volitve. Tega leta je bilo v okrožju Dallas izmed 15.000 temnopoltih volilnih upravičencev v register vpisanih 156 ljudi. Kmalu se jim je pri opismenjevanju ljudi pridružil Student Nonviolent Coordinating Committee (SNCC), Študentski nenasilni koordinacijski odbor, s katerim so razširili svojo mrežo delovanja na okoliška mesta v državi.
Organizacijo protestnega marša od Selme do Montgomeryja je spodbudil uboj 26-letnega Jimmieja Leeja Jacksona v mestecu Marion. Ta je v februarju 1965 s člani svoje družine in drugimi udeleženci protestiral proti aretaciji še enega aktivista za pravice temnopoltih, Jamesa Orangea. Jackson je izgubil življenje, ko je pred udarci policistov poizkušal ubraniti svojo mater in starega očeta. Prvotni namen, da bi v okviru marša s seboj nesli tudi truplo pokojnega Jacksona, je SNCC opustil, vztrajal pa je z zahtevo po pridobitvi volilne pravice.
Nekaj dni kasneje, 7. marca, so se odpravili na prvi marš, ki se ga je udeležilo 600 somišljenikov. Zbrali so se pred baptistično cerkvijo v delu mesta, kjer so živeli temnopolti, in nadaljevali pot po avtocesti proti Montgomeryju. Policisti so blokirali njihovo pot pri mostu Edmund Pettus. Zaradi zasnove mostu protestniki niso mogli videti policistov, vse dokler niso prikorakali na vrh mostu. Policisti so jih nekajkrat pozvali, naj se ustavijo, a so protestniki z glasno molitvijo nadaljevali svojo pot. Že v naslednji minuti so jih policisti začeli obmetavati s solzivcem in jih brutalno pretepati. V popolnem kaosu je bilo nazorno slišati besen glas šerifa Jima Clarka, ki je podrejenim dajal navodila: “Polovite te črnuhe!”
Dogodek, ki je v zgodovinskem viharju ostal zabeležen kot Krvava nedelja (Bloody Sunday), je požel pozornost celotne države. In podpore za pridobitev volilnih pravic temnopoltih je bilo v javnosti vse več …
Zadnji marš do zmage
Dva dneva kasneje so se protestniki ponovno zbrali. Odločili so se, da bodo odšli le do kraja, kjer so jih prvič napadli. Tokrat se je na čelo kolone prvotnim aktivistom pridružil Martin Luther King, ki je na mostu Edmund Pettus 2500 protestnikom povedal kratko molitev, potem pa so se napotili nazaj v Selmo. Zmagovalni marš se je začel 21. marca, pred cerkvijo pa se je zbralo 8000 ljudi. Sodnik Frank Johnson je zaradi tveganja odredil, da se marša lahko udeleži le 300 ljudi. Varovalo jih je 2000 vojakov in še enkrat toliko pripadnikov Nacionalne garde Alabame. Protestniki so večino časa hodili v dežju. Premočeni in umazani od blata so v Montgomery prispeli štiri dni kasneje.
6. avgusta 1965 je predsednik Lyndon B. Johnson podpisal Akt o volilnih pravicah, česar sta se v preteklosti ogibala tako John F. Kennedy kakor njegov predhodnik Dwight Eisenhower. Na podlagi sprejetega akta je dedek ubitega Jimmieja Leeja Jacksona prvič volil pri 84. letih.
Danes, v času kratenja delavskih pravic, čedalje večjih razrednih razlik in izrazite rasne nestrpnosti moramo razumeti, da pri boju za človekove pravice ne gre samo za pravice ogroženih skupin, ampak za našo celotno družbo. Nenazadnje sta nam med številnimi drugimi privrženci svobodne misli dragoceno izročilo zapustila tudi belca, ki sta drago plačala svoje podpiranje protestnikov: James Reeb je bil ministrant in oče štirih otrok, čigar edini zločin je bila pridružitev protestnikom, Viola Liuzzo pa je v svojem avtomobilu prevažala temnopolte aktiviste, ki so se želeli udeležiti marša.
Oba so ubili člani Ku Klux Klana.
Članek je bil objavljen v Primorskih novicah.
