Od slepila do individuacije in posvečenja

By in
Od slepila do individuacije in posvečenja

Odraslo drevo vsako uro pro­izvede tolikšno količino kisika, da zadovolji dnevno potrebo kar desetih oseb. Pri tem ničesar ne zahteva in nikomur ne škodi. Obsijano s sončnimi žarki brez razmišljanja in presojanja omogoča življenje vsakemu živemu bitju. Morska spužva, za katero večina misli, da je rastlina je pravzaprav žival, ki se ponaša s posebnim sistemom prehranjevanja in razmnoževanja. Njeno ustvarjalno čudežnost dopolnjuje dejstvo, da ima v morskem ekosistemu posebno vlogo, saj je sposobna dnevno prečistiti kar dva tisoč litrov vode. To na videz obrobno in nepomembno bitje ima v resnici izjemne sposobnosti za ustvarjanje skupnega dobra. In nihče ji tega ni ukazal. Tako enostavno je. Ptice selivke, o katerih je razmišljal že Aristotel, zaradi preživetja letijo tudi nekaj tisoč kilometrov daleč; vodita jih nagon in podedovano zna- nje, ki jim omogoča, da dešifrirajo rečne tokove, morja in zvezde, ki jih še nikoli niso videle.

DINAMIKA ČLOVEKOVEGA OBSTOJA

In zdi se, da vse živo pozna smisel svojega obstoja. Vse, razen človeka. O tem italijanski renesančni filozof in humanist Pico della Miran- dola (1463–1494), ki je ustvarjal pod vplivom Platona, Aristotela, Svetega Avguština iz Hipona, Avicenne in drugih, v eni izmed svojih parabol slikovito zaključuje, da je Bog pri ustvarjanju sveta različnim bitjem podaril posebne darove, talente. In ko je nazadnje prišel do človeka, je ugotovil, da je razdelil že vse darove. Ker mu ni mogel podariti nobenega posebnega talenta, se mu je odločil dati dar, da lahko sam izbere svoj talent. Torej, za razliko od vseh živalskih vrst in vsega živega sveta, ki ima svojo gotovo, vnaprej zaokroženo in določeno naravo, ima človek svobodo, da iz sebe sam na­redi tisto, kar si želi biti. Če ima nižje nagone in želje, je lahko na ravni živali. Če se povzdiguje in napreduje, je lahko višji od angelov. Človek je tisti, ki oblikuje in ustvarja samega sebe. V človekovo podzavest je vgrajen naravni mehanizem gibanja; svojevrsten kompas, ki nas vodi skozi življenje. Svojstven je vsakemu človeku, živo ga občuti in se po njem tudi nezavedno ravna. Od rojstva k smrti. Od osamljenosti k skupnosti. Od suženjstva k svobodi. Od niča k ideji. Našteta vesoljna nihala želijo tako močno uravnavati človekovo življenje, da jih preprosto čutimo. Brez potrebe, da bi nas kdo vprašal, enostavno vemo, da si želimo biti “v gibanju”. Želimo si napredka po horizontalnih poljih in vertikalnih nebesih. Naš izvorni jaz si želi z nogami hoditi po tleh in z rokami držati se neba. Človek si ne želi statičnosti, ki je protislovna njegovi duši in duhu. Ne želi si ujetosti in vklenjenosti, a kljub temu, paradoksalno, ostaja ujetnik. Zapornik po svoji lastni izbiri, ko si sam izdela zlato kletko. Po lastni želji vstopa v svoje labirinte nepotešljivih strasti. Ustvari si svet po svoji meri in ne objektivnih merilih, pri čemer se mu zdi vse vnanje. Glavni protagonist takega sveta je enodimenzionalni človek. Njegov glavni cilj je uresničevanje osebnega zadovoljstva s kopičenjem materialnih dobrin. Ob­seden z avtomobili, hišami, elektronskimi napravami, oblačili in pohištvom ne razume, da ga materija ne more osrečiti. Posledica padle človekove narave sta zazrtost vase in samoljubje. Ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov (1853–1900) v noveli Povest o Antikristu (1900) trdi, da je prav samoljubje človekov največji greh, ki lahko po dolgih stoletjih zgodovinskih prevratov in katastrof navsezadnje privede do razkritja pravega apokaliptičnega zla v človeku in svetu. Človek je prepričan, da zaradi številnih aktivnosti, ki so plod samoljubja, potuje k Cilju, medtem ko v resnici stoji zataknjen na mestu in nezmožen, da bi se premaknil k Sebi.

STANJE SLEPILA

Namesto trajne pustolovščine in popotovanja se odloča za kratke avanture ter lahko zabavo. Nedovzeten za svoj notranji svet in metafizično stvarnost popolnoma nezavedno išče nadomestke za iz­virno dogodivščino. V ponudbi do­godivščin tekmujejo med seboj televizijski programi in elektronski mediji, katerih vsakodnevni repertoar je postal zabaviščni park. Vse, česar si zaželi, je oddaljeno le en klik stran. Nič drugače ni s tistimi, katerih življenja na prvi pogled vr­vijo od dejavnosti. Da bi zapolnili svojo notranjo praznino, obiskujejo adrenalinske parke, nočne klube in razkošna letovišča. Skačejo z ela­stiko ali padalom, raftajo, deskajo, plezajo, se sončijo,  dremajo in plavajo. Blodijo po nakupovalnih središčih in posedajo po terasah barov. Kot muhe brez glave letajo iz avanture v avanturo, da bi vsaj za nekaj trenutkov občutili notranjo izpolnjenost. Toda kupljena doza adrenalina ne more nadomestiti občutka radosti, ki izhaja iz trajne in ne- prekinjene dogodivščine. To je ena­ko nemogoče, kot če bi želeli z neprekinjenimi zaljubljanji v naključne mimoidoče doseči občutek trajne ljubezni. Človek v sodobni epohi kraljuje in hkrati tihoma umira na vrhu babilonskega stolpa in ostaja slep za dobljeno sposobnost in vzvišeno vrednost samodarovanja. O novodobni bolezni človeštva Nobelov nagrajenec Jose Saramago (1922– 2010) v noveli Esej o slepoti (1997) v svojem edinstvenem jeziku piše: “Le zakaj smo oslepeli, Ne vem, morda bomo nekega dne izvedeli za vzrok, Hočeš, da ti povem, kar mislim, Povej, Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi, Slepci, ki vidijo, slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo.”1 Nesposobni zagledati se vase, v nebo, v drugega.

KO ČLOVEK SPREGLEDA

V tem in takšnem najširše razprostranjenem svetovnem ambientu fantaziranja se je nujno vrniti k “načelu realnosti”, katerega spo­ znavanje in priznavanje je prvi korak v procesu individuacije. In individuacija ni nič drugega kot prirojena želja po gibanju. Nismo je osvojili ali ustvarili, ampak je ne glede na zasluge posameznika darovana vsa­kemu izmed nas. Ne zavedamo se, da obstaja, pa vendarle smo vsi njeni učenci in praktikanti. V tem smislu je proces individuacije proces psihološkega razvoja, ki predstavlja postopno pot zorenja človeške duše do njenih najvišjih možnih dometov razvoja ter povezanost njenih zavestnih in nezavednih delov. Lahko torej zaključimo, da je individuacija potovanje k samemu sebi oz. samouresničitev. V tem pogledu je cilj individuacije  raz­voj individualne osebnosti, toda ne v osamitvi in odvajanju od družbe, ampak ravno nasprotno. Jung pravi, da proces individuacije vodi v intenzivnejše in splošnejše kolektivno razmerje.

Če analiziramo svojo realnost, bomo ugotovili, da je fantaziranje v največji meri posledica neuspešne- ga reševanja nagonske problematike, ki bazira na dveh temeljih: prvi je vzpostaviti zakonski stan in ustvariti družino, drugi pa aktivno delovanje v svobodno izbranem poklicu. Ustavimo se za trenutek in razmislimo, koliko je v današnjem času tistih, ki uspejo izgraditi oba temelja. Hitro bomo ugotovili, da je takšnih ljudi le peščica. Ljudje v današnjem čas so v tolikšni meri egocentrični, da le s težavo izstopajo iz svojih miselnih šablon in predstav o svetu, ki jih obdaja. Zato tudi niso sposobni uzreti “drugega” po meri svoje biti in svoje duše. Človek je osebno zadovoljstvo zaradi “biti ljubljen” po­stavil nad nudenje ljubezni drugemu. Zaradi čutnega slepila ne razume, da je človek po svoji naravi sicer zadovoljen, ko ga nekdo ljubi, toda radosten, ko ljubi on sam. In prav ljubezen je ključna  sestavi- na za uspešno izgradnjo obeh temeljev. Ljubiti drugega človeka pomeni razumeti ga, mu oprostiti in ga spodbujati, da postane najboljša različica sebe. Ljubezen nosi v sebi klico ustvarjanja. Ljubezen nas vrača k sebstvu.

Celoten članek si lahko preberete v reviji Anima.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja