Kriza kot priložnost za vsakogar od nas

By in
Kriza kot priložnost za vsakogar od nas

Smo v globalni krizi, ki bo imela daljnosežne posledice za celotno družbo in vsakega posameznika. Šokantni dogodki se po tekočem traku vrstijo drug za drugim kot še nikoli prej. Še preden so se umirile statistike o številu okuženih med pandemijo, že je bila oznanjena huda ekonomska kriza, ki so ji v kratkem sledili še protesti. Medtem ko dogajanje na globalnem prizorišču ustvarja zgodovino in kroji prihodnost, se v vsakem delu sveta mali človek sprašuje, kako preživeti. O resnosti razmer in zmanjšanju optimizma največ povedo številke, in sicer: deset milijonov brezposelnih v EU, 40 milijonov v ZDA in kar sto milijonov na Kitajskem. Strah, povezan s prihodnjim ekonomskim položajem in negotovo prihodnostjo, je upravičen. Pred vsakogar se postavlja ključno vprašanje: bom ohranil službo oziroma kakšni bodo moji prihodki, ki so mi do zdaj omogočali plačilo posojil, položnic, hrane in letnega dopusta? Realnost je takšna, da so se nekateri do včeraj v kozmetičnih salonih mazali s čokolado in pili šampanjec z zlatimi lističi, jutri pa morda ne bodo več imeli za kruh.

Kljub prizadevanju družbenih akterjev, da bi stanje normalizirali, je na vsakem koraku občutiti tesnobo, ki se spogleduje z nasiljem in agresijo. V tem položaju je to tudi razumljivo, saj ugledni makroekonomisti napovedujejo dolgotrajen izhod iz recesije, ki bo terjal še več delovnih mest in hkrati zahteval dolgoročno finančno sanacijo. Vse to bodo najverjetneje tako kot vedno plačali državljani, ki ne glede na že znan scenarij iščejo krivce in zahtevajo hitre rešitve. Le redki se ob tem vprašajo, kako si lahko pomagajo sami. Če bi stopili zunaj svojih okvirov in spremenili pogled na stvari, bi lahko ugotovili, da je kriza pravzaprav odlična priložnost za vsakogar od nas. Kakor se je narava v tem času oddahnila od onesnaževanja tovarn, industrijskih obratov, ladij in tovornjakov, tako ima vsak od nas možnost, da se znebi lastnih toksičnih navad in misli. Vsaka kriza je čas za novo rojstvo ‒ seveda, če ste pripravljeni spremeniti svoj dosedanji način opazovanja stvari in si ustvariti priložnost. O tem dovolj nazorno govorijo primeri ljudi, ki so zaradi težkih življenjskih dogodkov našli luč na koncu predora.

Junakinja takšne zgodbe je Američanka Bethany Hamilton, ki je leta 2003 kot komaj 13-letno dekle po napadu morskega psa ostala brez leve roke. Do prihoda na urgenco je izgubila več kot 60 odstotkov krvi. Bila je v hipovolemičnem šoku, a je željna življenja preživela. Kljub travmi zaradi nesreče se je vrnila k svoji strasti – surfanju in se tudi udeleževala tekmovanj, na katerih je dosegala odlične rezultate. Hkrati je ustanovila fundacijo za pomoč mladim ženskam, starim od 14 do 25 let, ki so doživele travmatično izgubo okončin. Nič manj neverjeten ni nekdanji italijanski dirkač Alex Zanardi, ki je v avtomobilski nesreči leta 2001 izgubil obe nogi. Za človeka, ki je imel dirkanje v krvi, je bilo neizmerno težko ohraniti upanje, toda izkušnja ga ni potegnila na dno. Prav nasprotno, preporodila ga je, saj je dirkanje zamenjal za ročno kolesarjenje in na paraolimpijskih igrah osvojil več medalj. O svoji izkušnji je dejal, da se po nesreči ni vprašal »Kako za vraga bom živel brez nog?«, ampak: »Kako za vraga bom brez nog opravil vse, kar še moram postoriti?«

V našem prostoru je morda najboljši primer takšnega junaka Alen Kobilica. Izkušnje ljudi iz našega okolja so toliko bolj dragocene, saj se z njimi veliko lažje poistovetimo. Naj spomnim, da je Alen svojo največjo osebnostno preizkušnjo, ki je popolnoma spremenila tok njegovega življenja, doživljal prav sredi ekonomske krize leta 2008. Po domnevno uspešni operaciji tumorja v glavi je po 14 dneh popolnoma oslepel. Mnogi bi ob taki diagnozi obupali, za Alena pa se je življenje ponovno začelo ‒ novo, drugačno in neponovljivo. V prvih nekaj mesecih se je posvetil povsem vsakdanjim stvarem. Učil se je orientacije in gibanja v domačem okolju, kako se obleči in kako poskrbeti za osebno higieno. V iskanju odgovora, kaj delati v življenju, se je odločil vrniti k svoji večni strasti, ki je vedno živela v njem – športu. Najprej je začel plavati, nato je aktiviral svojo športno vsestranskost in vse moči usmeril v triatlon. Trdo delo, predanost in požrtvovalnost so mu prinesli tri zmage v svetovnem pokalu, naslov evropskega podprvaka in četrto mesto na svetovnem prvenstvu. Poleg grajenja lastnih uspehov je mislil tudi na druge. Leta 2011 je, da bi k udejstvovanju v športnih aktivnostih opogumil slepe in slabovidne otroke, ustanovil center Vidim cilj.

Vsak od nas ima priložnost, da se kot Bethany, Alex in Alen poglobi vase in ugotovi, kaj je zanj najboljše. Kakšni so vaši potenciali in kaj si želite početi v prihodnosti? Odgovorite si na vprašanje, kaj je za vas najvrednejše. Vsak ima možnost, da postane boljši mož, oče, mati, prijatelj in sosed; koristen sebi in družbi. Kaj bomo storili, ne določajo samo okoliščine in čas, v katerih smo se znašli ‒ če to verjamemo, se poistovetimo s sužnji. Vsi imamo svobodno voljo in samo od nas je odvisno, kako uspešno jo bomo uresničevali. Imejte v mislih, da življenje ni ne dobro ne slabo; je le to, kar v njem vidimo in kar iz njega naredimo!

Članek je bil objavljen v časopisu Delo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja