Danes jih kar 250 milijonov živi z manj kot 1,25 dolarja na dan

By in
Danes jih kar 250 milijonov živi z manj kot 1,25 dolarja na dan

V noči po podelitvi prestižnih ameriških glasbenih nagrad American Music Awards konec januarja 1985 v Los Angelesu se je večina nagrajencev in glasbenih ikon tistega časa v svojih limuzinah odpeljala naravnost v hollywoodski glasbeni studio A&M. Skupno več kot štirideset glasbenikov sta sprejela Michael Jackson in Lionel Richie. Dotlej sta že skoraj dokončala melodijo in besedilo skladbe, ki je zaznamovala osemdeseta leta prejšnjega stoletja – pesmi We are the world.

Pri ustvarjanju sta šla Michael Jackson in Lionel Richie tako daleč, da sta navdih iskala celo v državnih himnah ZDA, Anglije, Nemčije in Rusije. Zato ne preseneča dejstvo, da je skladba postala edina himna, ki pripada vsem državam sveta in hkrati nobeni. Bruce SpringsteenBob DylanTina TurnerBilly JoelCyndi LauperRay CharlesStevie WonderKenny RogersWillie Nelson in številni drugi so skupaj zapeli skladbo We are the world in svetovno javnost pozvali, naj pomaga lačnemu afriškemu kontinentu. Skladba, uradno izdana dober mesec po snemanju, z več kot 20 milijoni prodanih izvodov velja za najbolj prodajani ameriški pop single vseh časov. United States of Artist for Africa (Združene države umetnikov za Afriko), kot so se glasbeniki poimenovali, so z njim in s prodajo videospota, knjig in majic zbrali 75 milijonov dolarjev.

Bumerang z najetimi krediti

V osemdesetih letih sta na afriškem kontinentu sočasno potekala dva na prvi pogled nasprotujoča si procesa, ki pa sta z roko v roki povzročila politično, ekonomsko in kulturno krizo. Večini afriških držav je uspelo neodvisnost doseči v šestdesetih letih, zadnje države pa so si utirale pot proti neodvisnosti v osemdesetih letih.

Vsa tragedija kolonialne osvoboditve se je pokazala ravno v tem desetletju, ko se je vrnil bumerang najetih kreditov. Te so novonastali afriški režimi najemali pri tujih vladah in bankah, bodisi zaradi pritiska kreditodajalcev bodisi zaradi taktiziranja v času hladne vojneali da bi bili uspešnejši v regionalnih vojnah. Ker so kredite morali vrniti v tuji valuti, je prišlo do dviga cene uvoza, visoke cene nafte in nizke izvozne cene kmetijskih izdelkov. Katastrofa je bila neizbežna. V takšnih razmerah so besnele religijske vojne v Sudanu med muslimani in kristjani, zaradi česar je brez hrane ostal južni – muslimanski – del Sudana. Nič drugače ni bilo v Nigeriji, kjer so najkrajšo zopet potegnili najrevnejši.

Južnoafriška republika se je zaradi nemirnih protestov Afriškega nacionalnega kongresa (ANC) proti apartheidu znašla v vrtincu nasilja s številnimi smrtnimi žrtvami. Zaradi vojne je svoje domove zapustilo tri milijone ljudi. Podsaharsko Afriko sta prizadela pomanjkanje hrane in vode ter pandemija aidsa. Umrlo je petnajst milijonov ljudi.

Milijon mrtvih zaradi lakote

Ena od mnogih afriških držav, ki so zapadle v vsesplošno krizo pomanjkanja in smrti, je bila tudi Etiopija. In prav v obdobju, ko je na jugu države divjala državljanska vojna, je pet etiopskih provinc prizadela velika suša. Lakota je bila posledica napačne kmetijske politike tedanjega etiopskega predsednika Mengistuja Haileja Mariama. Ohranila pa so se tudi poročila, ki s prstom kažejo na onesnaževanje industrije zahodnih podjetij – ta so izrinila pas dežja s področja Sahela. V vojnem času je etiopska vlada v bojih z uporniškimi gverilami Eritreje in Tigraya trošila za vojsko kar 46 odstotkov državnega proračuna, kar je še povečalo število žrtev lakote. Po podatkih Združenih narodov je zaradi lakote umrlo milijon ljudi. Dogajanja so močno odjeknila v zahodnem svetu, do koder so prihajali grozoviti posnetki na smrt lačnih ljudi. Sedma sila in angažma glasbenih zvezd sta motivirala dobršen del svetovne javnosti, ki je prispeval denar za nakup hrane lačnim otrokom.

We are the world je zaradi dalekosežne moči globalnega delovanja skupaj z Live Aidom in jeseni istega leta še ameriškim kmetom namenjenim Farm Aidom presegel okvirje zabave in prerasel v politično in družbeno gibanje. Posledično je s tem postal tudi legitimna tarča kritike. Med prvimi je dvome o tovrstni pomoči izrekel Bob Dylan, član petinštirideseterice, ki je zapela We are the world“To je dragocena zamisel, vendar nisem prepričan o sporočilu skladbe, če povem po pravici,” je skomignil. “Ne verjamem, da te ljudi lahko rešimo.”

O smiselnosti tovrstnih gibanj je bilo v britanskih medijih prelitega veliko črnila. Časnik Guardian je pisal, da so zbrani denar prejele nevladne organizacije v Etiopiji, ki so zaradi neustreznega načina delitve hrane in vladinega programa seljenja prebivalstva dodatno zakrivile smrt 50.000 ljudi. Nekdanji vodja Osvobodilne fronte Tigraya Aregawi Berhe je za BBC izjavil, da je šlo za žrtve lakote v Etiopiji le pet odstotkov zbranega denarja, preostanek pa naj bi porabili za nakup orožja. Humanitarne organizacije in etiopska vlada so vse obtožbe zavrnile.

Še zmeraj med najmanj razvitimi

Da bi afriškim državam omogočili izhod iz ekonomske krize, sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (IMF) v osemdesetih letih sprejela program t. i. strukturalnega prilagajanja (SAP). Ta je predvideval pomoč afriškim vladam pri plačevanju predhodnih dolgov in financiranje razvojnih projektov. Kako uspešen je bil program, govorijo poznejši dogodki. V devetdesetih letih sta odjeknila vojna v Somaliji in genocid v Ruandi.

Vojne so tlakovale afriško pot vse do današnjih časov, ko ne moremo iti mimo humanitarne katastrofe v Darfurju, grozovitih zločinov militantne organizacije Boko Haram v Nigeriji in državljanske vojne v Čadu. Žarek upanja je v Južnoafriški republiki posijal z Nelsonom Mandelo, čigar stranka ANC je v predvolilnem programu obljubljala socialno reformo, a je po prevzemu oblasti nadaljevala kapitalistično usmeritev. Kljub odpravi apartheida danes temnopolti državljan za isto delo prejme tudi do desetkrat nižjo plačo od belca.

Afrika je še vedno kontinent, katerega države sodijo med petdeset najmanj gospodarsko razvitih na svetu. Kar 250 milijonov ljudi živi z manj kot 1,25 dolarja na dan. 38 milijonov otrok sploh nima osnovnošolske izobrazbe. Afrika je ena izmed največjih izvoznic kmetijskih izdelkov na svetu in hkrati najbolj lačna celina na svetu. V podsaharskem področju je 40 odstotkov lačnih na svetu. 55 tisoč izvorov vode se je presušilo, zaradi česar vsak dan za posledicami malarije umre 3000 otrok. Pregovor, star kakor človeštvo, pravi: “Otroku ni treba dati ribe, temveč ga je treba naučiti, kako naj ribo ulovi.” Zakaj ga niso upoštevali v primeru Afrike, ostaja vprašanje za nove generacije, ki bodo mogoče želele na temeljih skladbe We are the world zgraditi drugačen svet.

Članek je bil objavljen v Primorskih novicah.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.