Sem eden redkih srečnežev, ki jih tašča zalaga z domačo marmelado in vsemi možnimi vloženimi dobrotami, ki rastejo na slovenski zemlji. Rad vem, kaj jem. Pa še privarčujem kakšen evro in sem tako eden izmed številnih Slovencev, ki smo v bankah skupaj privarčevali kar 19 milijard evrov. »Smo res takšni stiskači,« razmišljam v sebi, ko pridno izpraznjene kozarce ponosno tovorim do kontejnerjev za smeti.
»Morda, a nase, ali bolje reči vase, še vedno radi damo,« mi odgovori notranji glas, ko pri dvigu pokrova pred seboj zagledam do vrha poln kontejner dragih steklenic škotskih in irskih viskijev, med katerimi ni manjkalo rdečega vina in domačega žganja. Zdi se, da moji sokrajani ne slišijo nasvetov vplivnežev (influencerjev), ki na družbenih omrežjihs ciljem premagovanja virusa svetujejo pozitivne misli, zdravo prehrano in jogo.
Od tod se odpravim naravnost v majhno lokalno trgovino, v kateri sem s trgovkami na ti. V nasprotju z velikimi trgovskimi centri, kjer ne moremo razviti bolj osebnega stika, je na sto kvadratih metrih komunikacija precej preprostejša. Toplo in skoraj družinsko vzdušje. Karkoli potrebuješ – bodisi ovseno mleko bodisi toplo besedo ali informacijo – dobiš. Povejo mi, da prodajo velike količine alkohola. Same pa presenečeno opažajo, da so se moškim, ki so prej prednjačili v kupovanju alkohola, zdaj v veliki meri pridružile tudi ženske.
Vname se debata, v kateri skupaj ugotavljamo, zakaj je tako. Slabe volje so, ker niso smele k frizerju. Nič več pohajkovanja po nakupih in kavic po službi. Pijejo, ker ne morejo k ljubimcu. Obsojene so na delo od doma v trenirki, potem ko s tem zaključijo, pa morajo še skuhati, delati za šolo z otroki in zadovoljiti moškega, s katerim se že dve desetletji ne pogovarjata. Smeha ne manjka, a situacija je v resnici precej resna.
Nič novega, saj se količina uporabe in zlorabe alkohola poveča v vsaki vojni. Prav ste prebrali, v vojni. Z njim pa, kot je že pravila moja babica, si ljudje ne razkužujejo fizičnih ran, ampak duševne. To je v naših krajih dobro znana praksa, zato se novopečeni urbani državljani, ki so tako rekoč včeraj z vasi prišli v mesto, neradi ozirajo v preteklost. Vsakdo dobro ve, da so tu alkohol vase zlivali kot vodo.
Pa ne zaradi lepega in uživaškega življenja. Ravno nasprotno; zaradi težkega življenja pod tujimi gospodarji, kot sta bila osmansko cesarstvo in Avstro-Ogrska, ki sta lahko posamezniku, to je našemu predniku, v vsakem trenutku vzela otroke, hišo ali življenje. Nič drugače ni bilo v obeh svetovnih vojnah, ko je pri nas tudi brat tožaril in moril svojega lastnega brata. Govorimo o neusmiljenih časih, ko posameznik ne odloča sam o sebi, ampak svoje življenje nehote polaga v roke drugega. Tako je včerajšnjo realnost, ko smo bili svobodni, zamenjala nova, kakršno smo lahko gledali le v filmih, kot je Okužba (ang. Contagion).
Da bi bilo vse skupaj še bolj noro, se je v istoimenskem trilerju iz leta 2011 tako kot v naši realnosti pojavil virus, ki je z netopirjev na tržnici v Aziji preskočil na človeka. Tudi tam je šlo za popolnoma novi virus, ki se prenaša s kašljanjem, kihanjem in dotikanjem obraza, medtem ko je glavni simptom okuženega povišana telesna temperatura in oteženo dihanje. Priporočeno je redno umivanje rok. Nosijo maske. Vzpostavlja se socialna distanca. Ustavljeno je javno življenje. Športne dvorane se spreminjajo v bolnišnice. Film je šel v svoji realističnosti tako daleč, da je celo predvidel, da se bodo ljudje v trgovinah pretepali za hrano.
Pomenljiv pa je tudi njegov podnaslov, ki pravi: »Nič se ne širi kot strah.« In več ko je strahu, več ljudi posega po alkoholu. Takoj razjasnimo, da nobena izjema niso antidepresivi, čeravno niso na tako slabem glasu kot alkohol. Pričakovano in povsem logično, saj živimo v civilizaciji hitrih rešitev. Državljan sveta se ne želi utruditi v iskanju odgovorov. Zakaj bi izgubljal dragoceni čas za resne pogovore in samorefleksijo. On noče biti kriv, ampak srečen. Če to ni možno na daljši rok, pa za kratek čas. Vsaj dokler pandemija ne bo mimo.
Z alkoholom in antidepresivi si ljudje prizadevajo pogasiti in zmanjšati negativna dejstva čisto konkretnih frustracij, ki zadevajo vsakega posameznika. Gre za strah pred izgubo službe ali družbenega položaja, nezmožnostjo plačevanja računov ter odsotnostjo vzdrževanja pristnih odnosov s svojci in prijatelji zaradi omejenega gibanja. Pod stresom so vsi tisti, ki službujejo v svoji dnevni sobi, hkrati pa doma šolajo svoje otroke.
Med njimi so tudi mnogi, ki so do včeraj oddih od službe iskali v nakupovalnih središčih, restavracijah, vikendih na morju in dvodnevnih izletih v evropske metropole. Na drugi strani ni malo tistih, ki so od izzivov družinskega življenja bežali v službo in tam viseli do večera. Tako so z delovno produktivnostjo in svojo domnevno nepogrešljivostjo na delovnem mestu upravičevali zanemarjanje svoje družinske vloge. Komu? Samim sebi, družini in okolici. Zato si predstavljam, da je trenutno v nekaterih domovih med štirimi stenami zelo tesno in težko.
Kajti posameznik ima težave biti s samim seboj ali v družbi s svojimi bližnjimi, ker se mora ob tem soočiti z resničnim jazom. Nekateri so v zunanjem svetu tako spretno igrali svojo vlogo, da so začeli verjeti že sami sebi. Nove okoliščine nanje delujejo kot zapori in jim povzročajo občutek nemoči in obupa. Posledica tega je agresivno vedenje, ki lahko vodi v psihično in fizično nasilje nad bližnjimi.
Vsak, ki je pri sebi prepoznal, da se je namesto na svoje sposobnosti in bližnje začel opirati na alkohol in antidepresive, naj se ustavi. Kajti nahaja se v preddverju pekla, čigar arhitekt in žrtev bo on sam in njegovi bližnji. Edini resnično pravi izhod je, da prevzame odgovornost in stvari najprej razčisti sam pri sebi. Kdor tega ni sposoben, naj si poišče pomoč. Preden situacija izbruhne in nastradajo nedolžni. Če v prejšnji realnosti ni bilo časa za osebnostne spremembe, je v novi realnosti časa več kot dovolj.
Kolumna objavljena v časopisu Delo.
