»Not so fast!« ali »ne tako hitro«, bi rekli Američani, in še kako prav imajo. Ne glede na vse špekulacije, o katerih lahko beremo, Američani ostajajo vodilna sila v svetu. Temu v prid govori večplastna ameriška prevlada, ki temelji na štirih močnih področjih.
Prva je ekonomska moč v vseh panogah, predvsem v informacijskih tehnologijah ter v kemični in zabavni industriji. Naj spomnimo, da skoraj vsa trgovina (za razliko od nekaj individualnih kitajskih aranžmajev v juanu, ki skupaj ne presegajo 5%) poteka v ameriških dolarjih.
Drugo dominantno področje je vojna industrija, ki je glede na vlaganja in sofisticiranost še vedno najnaprednejša na svetu. Z njo ZDA oskrbujejo Atlantsko zvezo in številne druge partnerje. S tem posledično potrjujejo tretjo, geopolitično premoč, saj so z vojaškimi silami prisotni na vseh kontinentih in imajo v tem trenutku 38 dislociranih vojaških baz.
Četrti dejavnik je njihova mehka moč, ki se kaže v dominantnem kulturnem obrazcu skozi filmsko in glasbeno industrijo, ter v dejstvu, da je angleščina 3. jezik v svetu po številu maternih govorcev in lingua franca sodobnega časa.
Na zahodu nič novega
Da je nekaj gnilega v deželi Danski je jasno vsem, ki se ukvarjajo s svetovno ekonomijo in geopolitiko. O tem dovolj nazorno in brez odvečnega filozofiranja govorijo številke. Poglejmo si leto 2001. Takrat je poku internetnega finančnega balona (ang. dot-com bubble), do katerega so pripeljale špekulacije v internetnih podjetjih, in padcu newyorških dvojčkov sledila recesija.
Ameriška centralna banka (Fed) je za preprečitev finančne krize povečala ponudbo denarja na trgu za 300 milijard dolarjev. Leta 2008 je sledila hipotekarna kriza, ki je povzročila zlom stanovanjskega balona. Posledično so propadle mnoge finančne institucije (Bear Stearns, Lehman Brothers, AIG idr.), medtem ko so se številne industrije (avtomobilska, lesna in gradbena) znašle na robu propada. Takrat je Fed intervenirala s 700 milijard dolarji za reševanje bank in paketom davčnih spodbud v višini 787 milijard dolarjev. Za pomoč državljanom in zagon gospodarstva je vlada takrat razdelila enkratno finančno pomoč v višini od 300 do 900 dolarjev.
Letošnja ekonomska kriza, ki se pripisuje pandemiji novega koronavirusa, je številne industrije vrgla v rdeče številke. Temu so v kratkem sledila odpuščanja. Ameriški zavod za zaposlovanje (U.S. Department of Labor) je v prvih petih tednih zabeležil 22 milijonov brezposelnih, kar predstavlja okoli 15 % delovno sposobnega prebivalstva.
New York Times poroča, da 31 % ljudi ne more plačati najemnine, predvideva pa se, da bo njihov odstotek v naslednjih mesecih še zrasel. Iz navedenih razlogov je ameriški predsednik že v februarju podpisal paket pomoči v višini 2350 milijard dolarjev. Po pisanju Washington Posta bo Fed sprostila še dodatnih 4 tisoč milijard dolarjev pomoči, kar bi skupaj predstavljalo kar 25 % celotnega ameriškega BDP.
S tem denarjem bodo reševali vsa prizadeta ekonomska področja. V prvi vrsti za pomoč bodo razvojna tehnološka podjetja, kot je Boeing (360 milijard dolarjev), industrija naftnih skrilavcev, letalske družbe, storitve, turizem in javna podjetja. Poleg tega bodo državljani (po poročanju The Wall Street Journala) prejeli enkratno mesečno pomoč v znesku od 1200 do 3400 dolarjev. V kratkem pregledu skozi zadnje tri krize je torej jasno viden trend, da se finančne injekcije eksponentno povečujejo, s tem pa se namesto rešitve ustvari še večje finančne balone, ki vodijo v še večjo krizo.
Napačen način reševanja krize
Trenutno ekonomsko krizo ZDA rešujejo na enak način kot tisto iz leta 2008, in sicer po vzorcu več denarja – več likvidnosti. Znatna širitev bilance stanja Fed je bila ključni dejavnik njene sposobnosti, da v času krize zagotavlja velike količine dodatne likvidnosti ameriškemu gospodarstvu.
Na začetku je razširitev bilance stanja omogočila znatno širitev posojil v Fedu. Kasneje, ko se je posojilo zmanjšalo in končno zaprlo, je Fed opravila velike nakupe ameriških zakladniških in agencijskih vrednostnih papirjev, ter ameriških hipotekarnih vrednostnih papirjev, ki jih podpirajo ZDA.
Ti nakupi, ki jih pogosto imenujemo “količinska ublažitev”, so povečali količino rezerv v bančnem sistemu in si prizadevali z nizkimi obrestnimi merami spodbuditi gospodarsko rast. Temu sta sledila brutalno proračunsko varčevanje in stagnacija plač zaposlenih. Enaka receptura se bo uporabila tudi v sedanji krizi, le da bo še obsežnejša in še bolj brutalna.
Kdo bo v tekmi zmagal?
Jasno je, da državljani ZDA, ki se vse bolj spreminjajo v biomaso, zaenkrat še ne bodo doživeli izboljšanja življenjskih pogojev v obliki reforme ekonomskega sistema. To ni v interesu vladajočih struktur v ZDA, ki si želijo obdržati svojo barko nad gladino domačih ekonomskih voda in hkrati še vedno igrati glavno vlogo v svetovnem gospodarstvu.
Motiv korporacij je kupiti poceni ali pomesti s konkurenco. Vse, kar v krizi izgubi ceno, imajo priložnost poceni pokupiti ravno premožni, ki s tem še večajo svoje bogastvo. Ravno zato je še toliko bolj logično, da se slišijo glasovi, ki zahtevajo več enakopravnosti in vsem dostopno zdravstvo oz. reformo celotnega sistema.
Najbolj glasna predstavnika levosredinske opcije, ki zastopata interese ranljivih skupin sta izkušeni Bernie Sanders in mlada Alexandria Ocasio-Cortez, toda za revolucijo je še prekmalu, saj je Sanders v volilnem boju proti Trumpu podprl svojega demokratskega rivala Joeja Bidna. Ne glede na to, ali bo zmagovalec novembrskih volitev Biden ali Trump, bo bodoči predsednik imel doma veliko dela. Večini se namreč že svita, da koronavirus ni povzročil nove ekonomske krize in da je zgolj razkril luknjasto ekonomijo, finančne balone in družbeno razslojenost.
Na obzorju je nov svet, toda nanj bomo morali še malo počakati. Sledi življenje v medprostoru, ki bo potrajalo naslednjih 7 do 10 let, ko se bo ponovno zgodil velik pok – finančni, družbeni ali vojni. Takrat se bodo največje geopolitične sile (ZDA, Kitajska in Rusija) v že vzpostavljenem bipolarnem svetu usedle za mizo in izrisale novo geopolitično mapo sveta. Zmagovalcev ne bo, končni izid bo štel le tiste manj in bolj zadovoljne.
Članek je bil objavljen v reviji Svet kapitala.
