Rdeča luč na semaforju za pešce. Zastanem nedaleč stran in kot sokol opazujem drveče ljudi, ki zamišljeno letajo na vse strani. V tem metežu sivine moje uho prestreže glasen, a nadvse prijeten dekliški smeh. Pogledam. Na drugi strani ceste, avtobusna postaja. Nenavaden par. Prijeten in nasmejan fant ob še bolj nasmejanem dekletu. To je ona, njen glas sem prestregel. Dekle ljubko in simpatično, a pol nižje od fanta – sedi v invalidskem vozičku. Paraplegik? Človek. Zelena luč in že lebdim nad zebro, a ne morem si kaj, da ne bi…
